Zvezda filma noir, ki je iz femme fatale postala ena najmočnejših žensk klasičnega Hollywooda.
Lauren Bacall se je rodila kot Betty Joan Perske 16. septembra 1924 v Bronxu, v judovski družini vzhodnoevropskih priseljencev. Njen oče William Perske je bil potomec beloruskih Judov, mati Natalie Weinstein-Bacal pa je bila rojena v Romuniji. Starša sta se ločila, ko je bila Lauren stara komaj pet let, in od takrat je živela izključno z materjo, ki je prevzela veliko vlogo v njenem odraščanju. Očeta ni nikoli več videla, kar je pozneje priznala kot eno tistih ran, ki jih človek sicer prekrije z močjo, a nikoli povsem ne zaceli.
Z željo po več
Natalie Bacal je svojo hčer vzgajala z odločnostjo, da ji omogoči boljše življenje, kot ga je imela sama. Mati in hči sta se preselili v Manhattan, kjer je Natalie odprla modno trgovino in poskrbela, da je Lauren obiskovala zasebne šole. Najprej je hodila v internat Highland Manor v Tarrytownu, nato pa na srednjo šolo Julia Richman v Manhattnu, kjer se je že začela zanimati za gledališče in igro. Odlikovala se je po izrazitem glasu, močni prisotnosti in nevsiljivi eleganci – lastnostih, ki jih takrat še nihče ni znal prepoznati kot potencial hollywoodske zvezde.
Kot najstnica je sanjala, da bo balerina, a jo je učitelj plesa usmeril k dramskemu izrazu, kjer je naravno blestela. Ob koncu šolanja se je vpisala na Ameriško akademijo dramskih umetnosti, kjer je med sošolci imela tudi bodočo legendo Kirka Douglasa. Za preživetje je delala kot prodajalka in manekenka – pri tem so jo začeli opažati newyorški fotografi. Njeno visoko postavo, zelenkaste oči in zanimivo resnost v obrazu je opazil tudi Howard Hawks, eden najmočnejših režiserjev tistega časa.
Vse se je spremenilo leta 1943, ko se je njena fotografija pojavila na naslovnici revije Harper’s Bazaar. Na njej je stala mladostna, a samozavestna rjavolaska s pogledom, ki ni bil ne vpadljiv, ne prikupen – bil je neposreden, skoraj predrzen. Howard Hawks je bil takoj očaran. Poklical jo je v Los Angeles, podpisal pogodbo in ji spremenil ime v Lauren Bacall. Njegova žena, scenaristka Slim Hawks, ji je pomagala oblikovati slog, držo in tisti značilni nizek glas, ki je postal njen zaščitni znak.
Tako se je iz newyorške Betty Perske, hčerke ločenih priseljencev, rodila Lauren Bacall – nova zvezda, pripravljena stopiti na filmski oder, kjer bo v trenutku postala legenda.
En film in en pogled
Ko je Lauren Bacall stopila na set snemanja filma Imeti in ne imeti (To Have and Have Not, 1944), je bila popolna neznanka, stara komaj devetnajst let. Ob njej je stal Humphrey Bogart – že uveljavljena zvezda, štiriindvajset let starejši, z izkušnjami in s slovesom moškega, ki nikomur ne pusti blizu. Toda med njima se je zgodilo nekaj, kar je preseglo scenarij. Kamera je ujela tisto kemijo, ki se zgodi morda enkrat v stoletju: napetost, šarm, in tisto tiho zavedanje, da se v ozadju filmske zgodbe dogaja nekaj resničnega.
Njune replike so bile nabite z dvojnim pomenom, pogledi daljši, kot jih je zahteval režiser. Hawks je to takoj opazil in ni posegel vmes – pustil je, da se čar razvije sam od sebe. Lauren se je pozneje spominjala, da je bila na začetku preveč prestrašena, da bi sploh gledala Bogarta naravnost v oči, zato je glavo nekoliko nagnila navzdol in pogledala navzgor – tisti trenutek je ustvaril »pogled«, ki je postal njen zaščitni znak in ena najbolj prepoznavnih podob v zgodovini filma.
Zapeljivka brez namena
Bogart, ki je bil takrat poročen z igralko Mayo Methot, je bil sprva previden. Toda Bacallina kombinacija nedolžnosti in zrelosti ga je popolnoma prevzela. Med snemanjem sta si začela pošiljati drobne opombe, skrite med scenarij, in se srečevala stran od oči javnosti. Po koncu filma se je njuna zveza nadaljevala, kljub govoricam in odporu studia. Bogart se je ločil in leto dni kasneje, 21. maja 1945, sta se poročila na majhni zasebni slovesnosti v Ohiu.
Postala sta eden najbolj slavnih parov v zgodovini filma – »Bogey in Bacall«, sinonim za filmsko in življenjsko partnerstvo, v katerem sta se dopolnjevala kot redkokdo. Skupaj sta posnela štiri filme: Imeti in ne imeti (1944), Globoki sen (The Big Sleep, 1946), Temačni prehod (Dark Passage, 1947) in Key Largo (1948) – vsi štirje so danes klasike. V njih je bila Lauren več kot le spremljevalka glavnega junaka; bila je njegov enakovreden partner, ženska, ki mu s pogledom pove več kot dialogi na treh straneh scenarija.
Mlada vdova
Zasebno življenje pa ni bilo nič manj zanimivo. Na ranču v dolini San Fernando sta si ustvarila svoj mali svet, stran od hollywoodskega blišča. Imela sta dva otroka, Stephena in Leslie, in po pripovedih prijateljev je bil Bogart ob njej mehkejši, mirnejši človek. Bacall je o njunem zakonu pozneje povedala, da je bil poln ljubezni in humorja, a tudi žalostno kratek.
Ko je leta 1957 Bogart umrl zaradi raka na požiralniku, je bila Lauren stara komaj 32 let. Njegova smrt jo je zlomila – v tistem trenutku se ji je sesul svet, ki ga je gradila skoraj celo desetletje. A kljub bolečini se ni predala. Kot je kasneje zapisala v avtobiografiji By Myself, »sem se morala naučiti znova dihati – brez njega, a s tem, kar me je naučil«.
Po Bogartu – bolečina in Sinatra
Smrt Humphreyja Bogarta je za Lauren Bacall pomenila konec ne le ljubezni, temveč tudi obdobja, v katerem je bila zaščitena pred surovostjo hollywoodskega sveta. Ostala je sama z dvema otrokoma in občutkom, da je izgubila del sebe. V času, ko je bil Hollywood neusmiljen do žensk, ki so presegale svoje trideseto leto, se je Bacall znašla na razpotju – premlada, da bi postala legenda, a preveč zaznamovana, da bi začela znova.
V prvih mesecih po moževi smrti je skušala nadaljevati kariero, a vloga, ki bi bila vredna njenega talenta, se je težko našla. Studio jo je videl predvsem skozi prizmo Bogartove vdove, kar jo je globoko bolelo. A če je imela Bogartov vpliv, je imela tudi njegovo voljo. Njegov prijatelj in glasbeni velikan Frank Sinatra ji je stal ob strani – in med njima se je kmalu razvila kratka, a strastna zveza, o kateri je tedaj govoril ves Hollywood. Sinatra je bil eden redkih, ki je razumel njeno bolečino, toda tudi eden tistih, ki je bil preveč nemiren, da bi se ji lahko resnično predal. Njuna zaroka se je končala nenadno, skoraj tako hitro, kot se je začela – Sinatra je preprosto izginil iz njenega življenja, kar jo je še dodatno prizadelo.
Pobeg v gledališče
Vse to jo je pripeljalo do pomembne življenjske odločitve – da se umakne iz središča filmske industrije in poišče zavetje tam, kjer se je počutila najbolj svobodno: v gledališču. Preselila se je v New York, mesto, kjer se je rodila in se vrnila na oder. Broadway jo je sprejel odprtih rok – ne kot zvezdnico, ampak kot igralko. Tam je lahko dihala, tam so jo sodili po talentu, ne po preteklosti.
Sredi šestdesetih let je spoznala igralca Jasona Robardsa, ki je postal njen drugi mož. Poročila sta se leta 1961 in imela sina, Sama Robardsa, ki je kasneje postal tudi sam postal igralec. Toda zakon ni bil srečen. Robards je imel težave z alkoholom, Lauren pa ni želela še enkrat živeti v senci moškega, ki se samouničuje. Leta 1969 se je ločila – odločitev, ki je pomenila nov začetek, tokrat brez kompromisov.
Nikoli zares odšla
Sedemdeseta so ji prinesla preporod. Po letih tišine in boja z lastnimi dvomi se je na Broadway vrnila v velikem slogu. V muzikalu Aplavz (1970), posnetem po filmu Vse o Evi, je osvojila občinstvo s karizmo in neuklonljivo energijo. Vloga ji je prinesla nagrado Tony, najvišje priznanje ameriškega gledališča, in dokončno rehabilitacijo kot umetnice, ki ne potrebuje moškega ob sebi, da bi bila velika.
Lauren Bacall je spet stala na odru – ne več kot femme fatale ali vdova legende, ampak kot sama sebe. Zrelejša, trša in neprimerljivo bolj svobodna.
Največji filmi Lauren Bacall
Lauren Bacall je svojo filmsko zapuščino zgradila na vlogah, ki so danes sinonim za zlato dobo Hollywooda. Že s prvim filmom Imeti ali ne imeti (1944) je vstopila med legende – ne le zaradi znamenitega stavka, ampak zato, ker je ob boku Humphreyja Bogarta pokazala, da lahko devetnajstletno dekle ukrade prizor moškemu, ki je bil že simbol trdnosti in cinizma. Sledil je Globoki sen (1946), eno najboljših del film-noira, kjer sta z Bogartom ustvarila popoln duet ostrih dialogov, intelektualne napetosti in čutne igre, ki je postala šolski primer kemije na filmu.
V Temačnem prehodu sta ponovno igrala skupaj, tokrat v zgodbi o moškem, ki po plastični operaciji skuša dokazati svojo nedolžnost – Bacall je zadržano in s simpatijo igrala žensko, ki mu pomaga, in film s svojo prisotnostjo dvignila nad žanr. Leto kasneje sta nastopila še v Key Largo (1948), s katerim sta simbolično zaokrožila svoje skupno obdobje – drama v tropskem orkanu je bila hkrati metafora za njuno ljubezen in za konec klasičnega Hollywooda.
Po Bogartovi smrti je Bacall dokazala, da ni odvisna od enega imena. V petdesetih je igrala v kako poročiti milijonarja (1953) ob Marilyn Monroe in Betty Grable – komediji, ki je združila glamur in ironijo, a ji prinesla tudi dokaz, da zna biti lahkotna brez banalnosti. V petdesetih in šestdesetih letih je nastopila v vrsti zanimivih vlog, med drugim v Zapisano v vetru (Written on the Wind, 1956) Douglasa Sirka in v Designing Woman (1957), kjer je pokazala svoj dar za komedijo.
Lauren Bacall je igrala le v okoli tridesetih filmih, a vsak od njih nosi nekaj njenega bistva: eleganco brez napora, ironijo brez grenkobe in tisti pogled, ki ne zapeljuje – temveč razkriva.
Broadway, pozna kariera in miren konec ene zadnjih zvezd
Ko je Lauren Bacall stopila na broadwayski oder, se je zdelo, kot da je ponovno našla dom. Na odru je našla nekaj, česar ji Hollywood nikoli ni mogel ponuditi – svobodo, neposreden stik z občinstvom in priložnost, da pokaže vse razsežnosti svojega talenta. Po uspehu z Aplavz (1970) je postala ena najpomembnejših gledaliških igralk svojega časa. V vsakem nastopu je združevala eleganco, ironijo in tisto ostro inteligenco, zaradi katere je delovala večja od življenja.
Njena gledališka kariera je cvetela, v sedemdesetih in osemdesetih letih pa se je počasi, a suvereno vrnila tudi na filmska platna. Znova je snemala, tokrat z novimi generacijami igralcev, ki so jo spoštovali kot živo legendo. V filmu Umor na Orient Expressu (1974) je nastopila ob zvezdniški igralski zasedbi, nato pa presenetila z vlogo v Revolveraš (1976) ob Johnu Waynu, ki je bil že hudo bolan. Bacall je v tem filmu igrala z redko toplino – brez maske in brez sence preteklosti, kot da bi se sprijaznila z vsem, kar je življenje prineslo in vzelo.
Leta 1996 je doživela enega najlepših poznih uspehov v karieri z vlogo v filmu Ogledalo ima dva obraza z Barbro Streisand, za katero je bila nominirana za oskarja in nagrajena z zlatim globusom. Ob tem je večkrat ponovila, da ji je pozna slava najljubša – ker zanjo ni več potrebovala biti mlada. »Zdaj lahko igram ženske, ki res obstajajo,« je rekla.
Vedno stran od reflektorjev
Čeprav je živela v času, ko je Hollywood prideloval legende kot po tekočem traku, jih je malo, ki so svojo veličino ohranile tako naravno kot ona. Bacall je vedno ostala zvesta sebi. Nikoli ni skrivala svojega značaja, ni se bala govoriti naravnost, in nikoli ni pozabila, da je življenje več kot rdeča preproga.
Do konca je ostala dejavna – nastopala v filmih, se pojavljala na Broadwayu, snemala glasovne vloge in pisala. Njeni spomini By Myself in kasneje Zdaj sta bila iskrena, neposredna in daleč od bleščeče samopromocije. Bacall je v njih razgalila svoje strahove, dvome in tiste trenutke samote, ki jih je znala preoblikovati v moč.
Lauren Bacall je umrla zaradi infarkta 12. avgusta 2014 v New Yorku, mestu, kjer se je vse začelo. Imela je 89 let. Okoli 30 milijonov dolarjev je zapustila svojim trem otrokom. Ni bila le ena zadnjih velikih igralk klasičnega Hollywooda, temveč simbol časa, ko je eleganca pomenila več kot glamur in ko je bil pogled močnejši od besed. Njena prisotnost, tisti nizek glas in počasno izgovorjene besede, so ostali zapisani v filmski spomin – dokaz, da karizma ne umre, če je resnična.
Zadnji pogled Lauren Bacall
Lauren Bacall je bila več kot le filmska zvezda – bila je arhetip. Utelešenje obdobja, ko so ženske v Hollywoodu začele presegati vloge okraskov in postajati junakinje svojih zgodb. Njena kariera je preživela tri generacije in se upirala pravilom, po katerih naj bi ženska lepota in slava imeli rok trajanja. Pri njej se je zgodilo nasprotno – z leti je postajala še zanimivejša, modrejša, bolj človeška.
Bacall je predstavljala prehod med dvema svetovoma: med glamurjem štiridesetih in resničnostjo sodobnega filma. Bila je femme fatale, a brez umetnega šarma, zvezda, ki ni hotela biti ujeta v kliše, in ženska, ki je bila hkrati hladna in toplina sama. Njena prisotnost je nosila nekaj, kar danes skoraj ne obstaja več – naravno avtoriteto. Ni potrebovala kričanja, da bi jo slišali. Dovolj je bilo, da je spregovorila.
Ko danes gledamo njene filme, se zdi, kot da kamera še vedno čaka na tisti trenutek, ko bo pogledala naravnost v nas. Morda je prav to skrivnost Lauren Bacall – nikoli ni igrala likov, ki bi jih hoteli razumeti, temveč take, ki bi jih morali začutiti. V njenih očeh je bilo vedno nekaj neizrečenega, nekaj, kar presega scenarij, film in čas.
Ko je umrla, so ameriški časopisi zapisali: »Odšla je ženska, ki je znala govoriti z očmi.« A resnica je še preprostejša: Lauren Bacall ni nikoli zares odšla. Ostala je v tistem pogledu, ki še danes preseka skozi meglo črno-belega filma – samozavesten, tih in nepozaben.
