Udo Kier je bil nemški filmski igralec in izjemno prepoznaven glas v sinhronizaciji, ki je od šestdesetih let naprej nastopil v več kot 270 filmih, serijah, videoigrah in glasbenih videih. Velja za enega redkih nemških igralcev, ki so se resnično uveljavili v Hollywoodu, a je svojo kariero zgradil predvsem na izrazitih, nenavadnih in pogosto grotesknih stranskih likih, s katerimi je postal kultna figura.
Čeprav se je velikokrat pojavil ob boku največjih zvezdnikov, ga je najbolj oblikovalo delo v neodvisnem in art-house okolju, kjer je sodeloval z nekaterimi najdrznejšimi avtorji sodobnega filma. Med njimi so Andy Warhol, Lars von Trier, Rainer Werner Fassbinder, Paul Morrissey, Werner Herzog, Christoph Schlingensief in Gus van Sant – režiserji, pri katerih je Kier našel prostor za svojo ekscentrično prezenco, svoje posebne manire in tisti hipnotični pogled svetlo modrih oči, zaradi katerega so ga tako radi izbirali za vloge, ki kličejo po nečem nenavadnem.
Bombe na dojenčka
Udo Kier s pravim imenom Udo Kierspe je bil rojen 14. oktobra 1944 v Kölnu kot nezakonski sin šivilje. Le nekaj ur po rojstvu sta bila z materjo med bombardiranjem zasuta v porodnišnici, vendar je mati uspela rešiti sebe in novorojenčka. Svojega biološkega očeta je spoznal šele kot odrasel.
Odraščal je kot ministrant in pevec v cerkvenem zboru, hkrati pa je že zgodaj kazal nagnjenje k nastopanju. Rad se je preoblačil in posnemal pevke ter igralke, med njimi Caterino Valente. Po končani šoli je začel vajeništvo v veletrgovini, pozneje pa je kratek čas delal v Fordovi tovarni v Kolnu za tekočim trakom. Kmalu je ugotovil, da lahko zaradi svoje nežne, skoraj dekliške pojavnosti, modrih oči in rjavih kodrov služi drugače, zato je nekaj časa delal kot model v modni industriji.
V Cannesu je spoznal Jeana Maraisa in Arndta von Bohlena und Halbacha, srečanje pa ga je opogumilo, da je pri devetnajstih letih odšel v London. Tam se je preživljal kot natakar, zvečer pa obiskoval igralsko šolo, kjer je med drugim spoznal režiserja Luchina Viscontija in igralca Helmuta Bergerja. V šestdesetih letih je naletel tudi na Rainerja Wernerja Fassbinderja, s katerim je pozneje posnel več filmov.
»Avdicija je najhujša stvar. Je kot brisanje prahu s pohištva v veleblagovnici.«
Pozornost in prozornost
Leta 1964 je odpotoval v Rim, kjer je postal pogosto spremljana osebnost tedanjih revij in družabnih kronik. Ko se je vrnil v Anglijo, je pri triindvajsetih prvič zaigral v filmu, nato pa odšel v New York, kjer je obiskoval igralsko šolo. Z leti in z večjimi vlogami v filmu in televiziji se je oblikoval v igralca, ki ga je odlikoval pogum za vse, kar je ležalo zunaj običajnih okvirov. Kritiki so ga radi opisovali kot »radovednega popotnika skozi številne čudaške svetove«. Prebojne trenutke mu je leta 1973 prineslo sodelovanje v Morrisseyjevih filmih Meso za Frankensteina in Kri za Drakulo, s katerima si je utrdil sloves posebneža evropskega art filma.
Do začetka devetdesetih je imel stalno prebivališče v Kölnu, kjer je z umetnikoma Michaelom Buthejem in Marcelom Odenbachom živel v umetniški koloniji, živahnem središču takratnega eksperimentalnega duha. V osemdesetih je posnel glasbeni album Der Adler, ki ga je bilo pozneje mogoče slišati tudi v njegovem prvem hollywoodskem filmu Moj mali Idaho (1991). S svojim rock-pop programom je gostoval celo v Moskvi, kar je bil še en dokaz, kako rad je prestopal meje med zvrstmi.
Bolj nenavadno, bolj Kier
Z Christophom Schlingensiefom je ustvaril nekaj najbolj pomembnih postmodernih filmskih del nemške scene. Leta 1988 je nastopil v Materina maska ob Helgeju Schneiderju in Charlyju Weissu – filmu, ki je kot surrealistična reinterpretacija Harlanovega Opferganga mešal provokacijo, parodijo in politične namige. Kier se je pojavljal v Schlingensiefovih filmih že prej: leta 1986 v Egomania – Otok brez upanja s Tildo Swinton, nato v 100 Jahre let Adolfa Hitlerja (1989), Nemški pokol z motorko (1990), Terror 2000 (1992), pa v metafilmskem Udo Kier – smrt svetovne zvezde (1992), kjer je igral samega sebe. Sodeloval je še pri filmih United Trash (1996) in 120 dni Bottropa (1997).
Občasno je deloval tudi v gledališču, med drugim v predstavi Kratko življenje snežinke v Bonnu, kjer je igral ob Hansu Falárju, ter s Christine Kaufmann na turneji v Salome. V evropskem prostoru je redno prevzemal vloge tako v filmskih kot televizijskih produkcijah, kar je samo še razširilo njegovo že tako impresivno paleto.
Hollywoodska serija
Leta 1991 je Kier odšel v Hollywood in v filmu Gusa van Santa Moj mali Idaho odigral ekscentričnega gejevskega zvodnika, vlogo, ki je bila dovolj provokativna, da so ga opazile tudi ameriške agencije. K njegovi novi prepoznavnosti sta pripomogla še nastopa v dveh pop videih ter sodelovanje pri slovitem, škandaloznem Madonninem projektu SEX, zaradi katerega se je znašel v povsem drugi kulturni orbiti. Od tam naprej so se vrata odprla: začel je dobivati stalne filmske in televizijske ponudbe v ZDA, snemal pa je tudi oglaševalske kampanje.
Pojavil se je v Spielbergovi znanstvenofantastični seriji SeaQuest DSV (1993-1996), pa v filmih Ace Ventura – Detektiv za živali (1994), Legenda o Ostržku (1996), Nove pustolovščine Ostržka (1999) in v izjemno cenjenem Vampirjeva senca (2000). Z vlogo zlobneža Jurija v računalniški igri Command & Conquer: Red Alert 2 in dodatku Yuri’s Revenge si je pridobil kultni status tudi med igralci videoiger, pozneje pa je delal še z Hideom Kodžimo pri projektu OD, kar je samo razširilo njegov krog oboževalcev.
V stripovski ekranizaciji Blade (1998) je odigral predsednika skrivne vampirske družbe, kar je bila pravzaprav duhovita vrnitev k motivu, ki ga je prvič ujel že leta 1974 v Morrisseyjevem filmu Drakula. V Hollywoodu je igral ob boku številnih zvezdnikov, med njimi so Nicole Kidman (Dogville), Michael J. Fox (Strast do denarja), Keanu Reeves (Johnny Mnemonic), River Phoenix (Moj mali Idaho), Wesley Snipes (Blade), Bruce Willis (Armagedon), Dolph Lundgren (Johnny Mnemonic), John Malkovich (Vampirjeva senca), Matt Damon, Christoph Waltz (Zmanjševanje, 2017) in Arnold Schwarzenegger (Konec dni, 1999).
Evropa v srcu, von Trier prav tako
Tudi v Evropi je ostal močno navzoč, predvsem v filmih Larsa von Trierja, kjer je postal skoraj stalni član režiserjevega nenavadnega, nemalokrat radikalnega filmskega sveta. Nastopil je v Epidemic (1987), kjer je igral samega sebe, Medea (1988), Europa (1991), nato pa v treh ključnih von Trierjevih delih preloma tisočletja – Lom valov (1996), Plesalka v temi (2000), Dogville (2003) – ter pozneje še v Manderlay (2005), Melanholija (2011) in Nimfomanijak 2(2013). Vmes je občasno sprejemal tudi vloge v nemških produkcijah, na primer v kriminalni seriji Rosa Roth, kjer je zaigral morilca, ali v Blumenbergovem filmu Rotwang muß weg! (1993), v katerem je utelešal ekscentričnega, homoseksualnega terorista in modnega oblikovalca.
Leta 1994 se je pojavil v danski seriji Riget (Hospital der Geister) v eni najbolj zloglasnih scen celotne skandinavske televizije, kjer kot demonski novorojenček med krvavo porodno nočno moro pride na svet iz telesa ženske, ki kriči od bolečin. K projektu se je vrnil tudi v tretji sezoni serije leta 2022. Kier je drugače izvrstno govoril danski jezik.
Če ni Kier, ni film
V ameriških filmih je občasno prevzemal tudi manjše, skoraj cameo vloge. V Josh in S.A.M. se je pojavil le v eni sami sekvenci, leta 1995 je nastopil v Johnny Mnemonic, leta 1998 pa v Bayevem spektaklu Armagedon. Med letoma 2005 in 2007 je igral zlobnega čarovnika Zanrelota v otroški misterijski seriji 4 proti Z, kjer je skušal prevzeti oblast nad Lübeckom. V istem obdobju je sodeloval tudi pri nemškem filmu Jargo (2004).
V ekranizaciji igre Far Cry (2008) je v Uwe Bollovi produkciji interpretiral glavnega negativca dr. Kriegerja, nasprotnika junaka, ki ga je igral Til Schweiger. Tri leta pozneje je prevzel glavno vlogo v kanadskem trilerju Keyhole, ki ga je skupaj s soigralko Isabello Rossellini predstavljal na festivalu South by Southwest.
Leta 2000 se je pojavil v glasbenem videu Make Me Bad ameriške nu-metal skupine Korn, kjer je ob Brigitte Nielsen odigral zlonamernega znanstvenika. Za dokumentarec Arteholik režiserja Hermanna Vaskegoa, premierno prikazan na filmskem festivalu v Münchnu, je leta 2014 prejel nagrado CineMerit. Kot vizualni performer je sodeloval tudi pri instalacijah in videoposnetkih skupine U2 v času njihove Zoo-TV turneje v letih 1992–1993.
Nemški (in nacistični) stereotipni obraz
Leta 2008 je v Turingiji kupil nekdanje šolsko poslopje, ki ga je odkril med snemanjem filma Lulu & Jimi, ter ga spremenil v ustvarjalni prostor. Širšemu občinstvu se je znova vtisnil v spomin z vlogo »mondführerja«, voditelja Lune, Wolfganga Kortzfleischa v satiričnem naci-znanstvenofantastičnem spektaklu Iron Sky (2012) in njegovi nadaljevalni različici Iron Sky: The Coming Race (2019). Najodmevnejšo pozno vlogo pa mu je prinesel neodvisni film Labodji spev Todda Stephensa, v katerem je ustvaril eno najbolj ganljivih interpretacij svoje kariere.
Do zadnjih dni je ostal aktiven in pred kamero, njegovo delo pa zajema več kot 270 filmov, serij, videoiger in glasbenih videov – opus, ki razkriva, kako edinstven in nenadomestljiv pečat je Udo Kier pustil svetovni kinematografiji.
Mir na stara leta
Od leta 1991 je živel v hiši v Palm Springsu v Kaliforniji, mestu, ki je zaradi svojega sončnega podnebja, miru in raznovrstne umetniške scene postalo njegov dom za več kot tri desetletja. Leta 2012 si je omislil še ranč v Yucca Valleyju, približno petindvajset minut vožnje od svojega glavnega prebivališča, kjer je našel dodatno zasebnost in prostor za ustvarjanje.
O svojem zasebnem življenju je govoril zelo redko, vendar je v intervjuju za revijo GQ leta 2022 odkrito omenil svojo homoseksualnost ter povedal, da je že več kot dvajset let v stabilni partnerski zvezi. Tudi to je storil na svoj način – brez pompoznosti, izzivanja ali dramatiziranja, preprosto kot človek, ki je v svojem življenju našel mir.
Junija 2020 je postal član Akademije za filmsko umetnost in znanost, organizacije, ki podeljuje oskarje – priznanje, ki pomeni potrditev njegovega dolgoletnega, raznovrstnega in nenadomestljivega prispevka k filmu.
Udo Kier je umrl novembra 2025 v 82. letu starosti v Palm Springsu, kraju, v katerem je našel dom, mir in življenje, ki ga je spremljalo od zgodnjih devetdesetih do zadnjega dne.
