Novi gverilski izdelek produkcije Slowlywood je »odštekana« humoristična kriminalna detektivka, v kateri se prepleta celo sedem zgodb, ki bodo gledalca prikovale na sedež v kinodvorani, da se bo do konca spraševal: kaj se zares dogaja? Eno pa drži: na božični večer se v hotelu dogajajo skrivnostne stvari, slovenski detektiv in ameriški agent FBI pa zaslišujeta priče. Toda videli in doživeli so čisto različne stvari. Veliko je preklinjanja, akcije, streljanja, vsi pa govorijo angleško – logično, saj ameriški agent na obisku v Sloveniji pač ne razume slovensko. Film je zrasel na zeljniku Samirja Bajrića, Odštekani božič pa je njegov drugi celovečerec. Na premieri se je razgovoril o filmu in kako je snemati gverilski film.
Vi ste scenarist, režiser, producent, montažer in igralec v filmu Odštekani božič. Zakaj ste se odločili obdelati temo božiča?
Ta film mogoče na prvi pogled deluje kot neki božični film, in ko rečeš, da imaš božični film, to deluje malce komercialno. Ampak vsak gledalec, ki ga bo gledal, bo lahko spoznal, da ima film zagotovo veliko več globine. Vsaka zgodba pripoveduje nekaj svojega. Menim, da je pomembno, kakšen občutek imaš po ogledu filma. Ne gre za to, o čem naj bi film govoril ali kaj naj bi ti dal, temveč za to, kakšen občutek v tebi pusti. Prejeli smo nekaj zanimivih odzivov gledalcev. Na primer: da te film spodbudi k razmišljanju, ali sem kristjan in kako močan kristjan sem. To je nekaj, kar smo v filmu lepo zajeli.
Gverilski film ni mala malica – kako je to v resnici videti?
Jaz pravim, da ko delaš gverilo, moraš biti profesionalni gverilec. Kaj to pomeni? Pomeni, da kadarkoli dobiš poleno pod noge, ga pač preskočiš in se mu nasmehneš, ko ga pogledaš za hrbtom. In to pomeni, da gverile ne more delati vsak. Veliko filmarjev odneha, ker ni denarja ali ker projekt ni bil podprt. Gverilski režiserji pa rečejo: »Naredili ga bomo.« Ne glede na to, kaj pride, ga bomo naredili. To je poseben čar gverilskega filma, saj gledalec to vidi na igralcih, to se čuti – obstaja nek entuziazem. Pri filmih, ki imajo vse in kjer so bile plače izplačane že vnaprej, se pogosto tudi to vidi na platnu. Tu pa je res ena prava »žmohtnost«.
Moraš imeti poseben žar.
Mislim, več kot to. Moraš biti malo nor. Nekateri so mi rekli: »Lahko pridemo pogledat, kako to poteka?« Sicer ne maram, da kdorkoli pride na snemanje, vendar ko so prišli, so po dveh urah rekli: »O moj bog, to je noro.« Moraš biti res malo premaknjen. Ampak jaz temu pravim popolna, absolutna ljubezen – tudi do tega, kar tvoj film sporoča. Da gledalca obogati, da mu nekaj da, da se ne dolgočasi, da se zabava, hkrati pa mu pušča prostor za razmislek.
Kam bi ga uvrstili v slovenski filmski prostor, na slovenski filmski zemljevid?
Jaz bi ga uvrstil med svoje filme, ker je tudi testna publika, ki je film pogledala, rekla: »To je pač tvoj film.« Če pogledamo moje kratke filme in ostale moje projekte, pa celovečerec Šuplje priče, je bilo to takoj jasno. Kam bi ga lahko umestili, težko rečem. Mislim, da ga najbolj zaznamuje tista preprosta gverila – vsi tisti ustvarjalci, ki so delali s čisto ljubeznijo in šli prek vsega. Žanrsko pa … ne vem, res ne vem, ali sploh obstajajo takšni slovenski filmi.
V zadnjih letih se dela vedno več različnih slovenskih filmov, tudi žanrsko. Se vam zdi, da se slovenskemu občinstvu odpira pogled tudi za malce drugačne filme?
Dajmo slovenskemu občinstvu čim več takih filmov. Mislim, da bi marsikateri gledalec rad kaj pogledal, pa tega preprosto ni. Moja želja je, da bi vsak mesec v kinematografe prišel vsaj en slovenski film z določeno kakovostjo. In da se ljudje navadijo, da je kino zabava, posebno doživetje. Verjamem, da tudi naš film prispeva k razvoju tega.
Glede na to, da se film imenuje Odštekani božič … Mogoče najbolj »odštekan« božič, ki ste ga vi doživeli? Predvidevam, da veliko navdiha iz svojega življenja niste našli za ta akcijski detektivski film?
V bistvu … Potrebovala bi ogromno časa, da vse razložim. Notri so resnično tudi moje stvari, ampak malo prirejene. Mogoče bi vsak pomislil, da bomo videli v filmu nekaj, kjer sem se spotaknil in padel kot za kakšen božič, ampak ne – druge, globlje stvari so notri. Tu so stvari, kjer sem se jaz srečal s krščanstvom na božič, kjer se mi določene stvari niso ujemale, kjer so mi določeni kristjani, ki naj bi to bili, nekako … Nekaj mi ni »štimalo«. In tukaj je polno teh elementov. Rekel bi, da je film zelo »projezuski«, bolj navija za Jezusa kot pa za komercialni božič. In to je tisto, kar me je spodbudilo. Verjamem, da bo marsikateremu verniku film boljši, da bo bolj dojel celotno dogajanje, kot pa nekdo, ki pride samo zaradi zabave. In ta globina je tisto, kar mislim in si želim, da čim več resnih gledalcev vidi. Je pa narejen v tem nenavadnem stilu, ki je pač moj – film preskakuje v času in prostoru, kar je zame zelo pomembno. Glede na to, da je film gverilski in da ima sedem zgodb, se zelo bojim govoriti preveč konkretno o filmu. Karkoli bom razkril, bo mogoče pokvarilo atmosfero. Najbolje je, da gledalci pridejo in pogledajo ta božični film, ki je popolnoma drugačen od vseh ostalih božičnih filmov.
Pred kamere se je s tem filmom vrnil vedno zabavni youtuber in igralec Dino Hajderović, ki si je za stransko vlogo v filmu Čefurji raus! prislužil vesno, z Bajrićem pa je sodeloval tudi pri njegovem prvem celovečercu Šuplje priče: Zdej te je, a zdej te ni.
Kako je bilo delati pri gverilskem filmu, kot je Odštekani božič?
V bistvu zabavno, a naporno. Delali smo ponoči, mrzlo je bilo, v hotelu ni bilo gretja, cele noči smo snemali. Dejansko naporno. Najhujše pa se je učiti besedilo na pamet – to je tisto, česar ne maram že iz osnovne šole, ko sem se moral učiti pesmice. To mi je bilo najhuje. Ampak tukaj se vsaj ovekoveči za vedno, tako da se potrudim in naredim. Drugače pa uživamo v snemanju, zato pa to delamo.
Napačen poklic ste si izbrali, če se ne marate učiti na pamet.
Da, to sem ugotovil že pri Čefurjih raus, ampak vedno sem si želel biti igralec. Že kot otrok sem bil velik oboževalec filmov in kot velik zbiratelj filmov moram to početi. To mi je v krvi, to rad delam, in upam, da bom delal še naprej.
Kaj pomeni ta film za slovensko filmsko produkcijo?
Ta film »paše« malo bolj … na svetovno raven. Ima tisti »Quentin Tarantino občutek«. Film je malo drugačen – ni tipičen, zamorjen slovenski film ali pa dolgočasen film, kot jih Slovenci znajo delati. Ta film je akcijski; posneli smo ga s tistim, kar smo imeli, potrudili smo se do konca, in upam, da bo vsaj nečemu podoben. Ni pa to hollywoodski film. Verjamem, da bi bil, če bi imeli denar, kot ga imajo drugi slovenski filmi.
To je slowlywoodski film.
Slowlywood – počasi in lepo, z dušo.
Vračate se pred kamere, saj vas nekaj časa nismo videli igrati v filmu.
Nimam zvez. Sem tipsko usmerjen za vloge – ne morem igrati vloge dedka Slovenca, čeprav bi mogoče šlo. Bolj sem se vrgel v YouTube, tam sem precej močan, imam svoj kanal Dinotti in se s tem ukvarjam. »Gaming« je moja velika strast, pa motorji, avtomobili, delam recenzije. Nekako sem vedno v snemanju, vedno je mikrofon, ampak film je posebna stvar v mojem srcu in življenju, tako da se tega vedno udeležim ter naredim še z veseljem.
Ker se film imenuje Odštekani božič – najbolj »odštekan« božič v življenju?
Želel sem si avto, jeep, a potem mi je oče dal tistega malega. Ko sem rekel: »Oči, to ni to,« mi je odvrnil: »Bodi vesel, da si sploh kaj dobil.« Takrat sem dojel, kaj je božič – ni nujno to, kar si predstavljaš, pomembno je upanje in to, da nekaj dobiš.
