Igralca Matjaž Javšnik in Sandra Debelak s komedijo Visoka napetost po Sloveniji občinstvo zabavata že dobro leto dni, v tem času pa sta odigrala že več kot sto ponovitev. V energični, vrtoglavi in z besednimi dvoboji ter situacijsko komiko prežeti predstavi upodabljata zakonca, ki se spopadata z neplodnostjo. Spoznamo ju v trenutku, ko se žena dva dni prepozno vrne s sindikalnega izleta. Takoj se začne vrtinec reminiscenc, obtoževanj, očitkov in boja za svoj prav ... 

Čemu pripisujeta uspeh predstave?
Matjaž: Predvsem njeni iskrenosti. Govori namreč o zadevah, ki se dotikajo slehernika, in skozi humor nagovarja zelo resne teme, med drugim neplodnost, s katero se Slovenci neradi spopadamo. Midva v predstavi najdeva rešitev, ki je popolnoma nepričakovana, tudi malo odtrgana, ampak menim, da če smo iskreni in če se imamo radi, je takšna rešitev lahko odlična.

Predstava je zelo dinamična. Sta se zaradi tega kdaj znašla v kakšni posebej zabavni ali nerodni situaciji?
Matjaž: V življenju sem odigral že toliko predstav, da mi sploh nič ni več nerodno ali smešno. Zgodi se vse. Teater je živ organizem. Enkrat sem na primer pozabil del besedila, ki je eden najbolj smešnih v predstavi, ker sem en rekvizit dal na napačen kraj in sem ga šel iskat drugam, kot ga hodim po navadi. To se je zgodilo v Piranu, kjer sem vedno poln čustev in spominov, in včasih se v takšnem okolju prikrade tudi kakšna pomanjkljivost.
Sandra: Nekajkrat se mi je zataknila obleka, ampak sva tudi to rešila. V šolski predstavi pa je nekoč nisem mogla odpeti, tako da sem jo morala razrezati z olfa nožem, da sem se lahko preoblekla. 
Matjaž: Enkrat se ti je zlomila peta.
Sandra: Saj res. Zgodilo se je v Piranu. Ko sem šla dol po stopnicah, sem padla, ob tem pa se mi je zlomila peta. Publika se je zelo ustrašila, jaz pa sem šla naprej in padec odigrala do konca.
Matjaž: V teatru je pomembno samo to, da karkoli gre narobe, publika tega ne sme dojeti oziroma moraš tudi najbolj nerodne situacije zapakirati kot del predstave.

Miha Kačič

Kaj bi si želela, da gledalci odnesejo domov po ogledu predstave?
Matjaž: Predvsem razumevanje in spoznanje, da nismo vsi enaki. In da je družina sidro – brez nje si na morju sam. Najhujše je, če te ujame orkan in nimaš nikogar, ki bi ti pomagal. Želim si, da ljudje začutijo, kako pomembni so skupnost, ljubezen in sprejemanje različnosti.  
Sandra: In da se med predstavo sprostijo in nasmejijo. Pozneje pa lahko o temi razmišljajo tudi globlje. 

Kaj je vama zasebno v odnosu najbolj pomembno pri partnerju oziroma partnerici?
Matjaž: Da mi dopušča osebno svobodo. Sem ustvarjalec in ne morem živeti v verigah. Za zvezo z umetnikom moraš biti izjemno trdna oseba.
Sandra: Podpisujem. Pa še zaupanje in spoštovanje ter da si poveš stvari – nič ni tako groznega, da se ne moreš zmeniti in pogovoriti. 
Matjaž: Skregamo se lahko še vedno.
Sandra: Tako je.

Miha Kačič

Česa pa ne bi oprostila v zvezi?
Sandra: Varanja oziroma niti ne toliko varanja kot nespoštovanja. 
Matjaž: Zdi se mi, da ni stvari, ki si ju dva ne bi mogla oprostiti. V zvezo greš z nekim zavedanjem in tudi, ko se spustiš v neko resno zvezo, človeka že dokaj dobro poznaš. Ne greš z nekom, s katerim si naključno skupaj, ampak s tistim, ki si si ga izbral. Zato mislim, da za vsako težavo obstaja rešitev. Seveda je odvisno od tega, kaj se je v zvezi zgodilo in ali je mogoče ponovno vzpostaviti zaupanje. Ampak če je, mislim, da je vse rešljivo.
Sandra: Pa tudi sam moraš vedeti, kaj si želiš in kaj si pripravljen dati, in če ti druga oseba tega ne da, se vprašaš, ali je potem smiselno, ali gre to s tabo, s tvojimi mejami, ki si jih postaviš … A tako kot je rekel Matjaž, vse stvari se da rešiti, najprej se pogovoriš, potem pa vidiš, ali je tako grozno ali ni. To pa ve vsak zase.
Matjaž: To je tudi vprašanje generacij. Jaz sem iz stare generacije, pripadam nekim drugim načelom, druge stvari so mi pomembne v življenju. Danes mladi nimajo potrpljenja. Prevladal je egoizem. Nihče nima posluha za potrebe drugega, nihče ne dopušča, da bi kdo drug krojil njegov vsakdan. A v zvezi sta dva in zmeraj mora eden malo pozabiti nase, da lahko dvojica pleše. Enkrat po taktih prvega, drugič po taktih drugega, ampak dolgoročno lahko samo na tak način plešeta do konca. Jaz sem poročen, mi smo rekli pred oltarjem: v dobrem in slabem. Zato ne vem, zakaj ne bi poskušal vsega, da bi se zadeve izpeljale naprej. 
Sandra: Kakor se pogovarjam s kolegicami, se v teh časih nihče noče več niti potruditi. Vse je tako na hitro, nekaj jim ne ustreza in že gredo naprej, namesto da bi cenili tisto, kar imajo, in se trudili delati na tej zvezi. Vsi delamo napake, nihče ni popoln, nihče ne bo tak, kakor druga oseba hoče. Moramo sprejeti dobre in slabe stvari.