Vas, raztresena po pobočjih, zaznamovana z redko poseljenostjo, urejenimi domačijami in sledmi nekdanjega preživetja z lehami, senožetmi in gozdom, v zadnjih letih postaja tudi prostor živega spomina. Prav tu, na domačiji s hišno številko 83, že peto leto zapored poteka tridnevna uporniška in protifašistična prireditev Če Povem, ki s predavanji, glasbo, deklamacijami, pohodi, kresovi in igrami povezuje obiskovalce iz obeh strani meje. Dogodki potekajo v slovenščini in italijanščini, kar še dodatno poudarja prostor srečevanja, dialoga in spomina.
V to živo in angažirano okolje se umešča tudi pomemben literarni premik. V Čepovanu so namreč predstavili roman Volkuljin sin, delo Antona Špacapana Vončine in Francesca Tomade, ki je v slovenskem prevodu izšel pri novomeški založbi Goga. Gre za knjigo, ki se v fantastičnem ključu loteva enega najtežjih poglavij primorske zgodovine, prisilnega poitalijančevanja v času fašizma.
Roman je prvič izšel pred tremi leti v italijanščini pod naslovom Il figlio della lupa. Odločitev za izvirno italijansko izdajo je bila zavestna: zgodovina Primorske in njene izkušnje fašističnega nasilja so med izključno italijansko govorečimi bralci še vedno slabo poznane. Knjiga je naletela na močan odmev, bila je znova izdana pri založbi Bottega Errante in sprožila razprave o razmerju med literaturo, spominom in mejo. Nanj so se odzvali tudi vidni intelektualci, med njimi Adriano Sofri, Wu Ming, Angelo Floramo in Federica Manzon.
Slovenski prevod, ki je izšel tik pred božičem, pomeni več kot zgolj novo izdajo. Kot v spremni besedi ugotavlja Luca Meneghesso, »objava romana v slovenščini ni samo založniško dejstvo, temveč delček v mozaiku evropske odporniške književnosti«. Meneghesso ob tem opozarja na vrzel med bogato zgodovinopisno literaturo o odporu na območju severnega Jadrana in presenetljivo redkimi pripovednimi upodobitvami: »Odpornost in antifašizem na območju severnega Jadrana sta bila temeljito obdelana v zgodovinskih raziskavah in spominskih zapisih, medtem ko sta se italijanska in slovenska pripovedna proza desetletja osredotočali predvsem na najbolj boleče obdobje 20. stoletja, prvo in drugo svetovno vojno.«
Meneghesso roman umešča v širšo literarno linijo del, ki mejo obravnavajo s pripovednimi in simbolnimi sredstvi, ob bok knjigama Una zona oscura ma feconda Andree Olivieri in Piera Puricha ter Il rogo dei libri Marte Cuscenov, hkrati pa poudari, da slovenski prevod Volkuljinega sina roman naravno povezuje s pripovedno tradicijo Primorske, od Franceta Bevka in njegovega Kaplana Martina Čedermaca dalje.
Zgodba romana je postavljena v leto 1931, v čas, ko se novi fašistični red v odmaknjenih vaseh še ni povsem razgalil, a so njegovi mehanizmi že začeli neizprosno delovati. Protagonist je deček Srečko in njegova druščina. V Čepovanu italijanski maršal sprva zmerno posreduje navodila iz Tolmina, toda odpustitev stare vaške učiteljice, ukinitev pouka v slovenščini in prihod dveh karabinjerjev, zadolženih za brezkompromisno uveljavitev prisilne italijanizacije, jasno nakažejo smer razvoja dogodkov.
Na zadnji platnici italijanske izdaje bralca pričakajo vprašanja: »Kaj se lahko pripeti, ko v majhni slovenski vasi, kot je Čepovan, učitelj nosi fašistično opravo in za pasom revolver? Ko dušni pastir ne zna braniti svoje čredice? Ko je prebivalcem zaukazano, naj snamejo hišne oknice in pozabijo na svoj jezik?« Odgovor roman ne ponudi neposredno, temveč ga gradi skozi preplet resničnih dogodkov, krajevnih legend in fantastičnega elementa skrivnostne volkulje, katere »sin« ostaja zastrta, simbolna figura pripovedi.
Avtorja sta delo opredelila kot »politično pravljico«, kar natančno opisuje njegov pristop. Fantastični element ni pobeg pred zgodovino, temveč sredstvo, s katerim postane nasilje oblasti še bolj otipljivo. Roman ima izrazit kinematografski značaj, kar ni naključje: Špacapan je filmski ustvarjalec, zgodba pa je najprej nastala kot scenarij. Slog je sugestiven, vizualno močan in močno zasidran v pokrajino Čepovana. V tem pogledu roman spominja na poetične animacije Hayaa Miyazakija, v umeščenosti fantastičnega v prelomno zgodovinsko obdobje pa tudi na Favnov labirint Guillerma del Tora, kjer se resnične in mitske pošasti srečajo v času vzpona diktature.
Predstavitev slovenskega prevoda v lepo urejenem gasilskem domu v Čepovanu je dodatno poudarila pomen knjige. Prevajalec Gašper Malej je spregovoril o zahtevnem »vijuganju« med jeziki, otroško perspektivo in romanom, napisanim v italijanščini, ki se zdaj vrača k slovenskim bralcem. Dogodek je povezovala Ana Geršak, glasbeni posegi Aljoše Sakside s harmoniko, od Bilečanke do uglasbitve Kajuhove pesmi Med ljudi bom šel, pa so večeru dali še dodatno čustveno razsežnost.
Naslov romana je bil v nekaterih krogih razumljen povsem drugače, celo v duhu fašistične simbolike, kar samo potrjuje, kako večpomenska in občutljiva je snov, ki se je avtorja lotevata. V Čepovanu ima »lupa« drugačen pomen, ukoreninjen v prostoru, spominu in izkušnji ljudi, ki so živeli z mejo in nasiljem oblasti.
Volkuljin sin tako ni le roman o preteklosti. Je knjiga, ki znova odpira vprašanja jezika, identitete in odpora ter dokazuje, da ima literatura še vedno moč poseči tja, kamor zgodovinopisje in spominski zapisi ne morejo. V tem smislu res predstavlja pomemben delček v mozaiku odporniške književnosti in glas, ki ga je bilo vredno slišati tudi v slovenščini.
