Ko danes govorimo o “zlatih časih” evropskega filma, se ime Gine Lollobrigide pojavi skoraj samoumevno in to kot sinonim za obdobje, ko so italijanske igralke vstopile v Hollywood ne kot eksotična dekoracija, temveč kot zvezde s talentom, karizmo, ambicijo in trmo. Bila je obraz povojne Italije, ki se je hotela svetu pokazati kot moderna, zapeljiva in ustvarjalno samozavestna. Hkrati pa je ostala umetnica, ki je zase vedno trdila, da je najprej slikarka, kiparka, šele nato igralka. Prav ta notranji konflikt, med glamurjem, ki ga je prinesla kamera, in potrebo po avtonomiji, ki jo je iskala v fotografiji in kiparstvu, je rdeča nit njenega izjemnega življenja.
Dekle iz Subiaca, ki je želelo ustvarjati v ateljeju
Rodila se je kot Luigia (Gina) Lollobrigida 4. julija 1927 v Subiacu pri Rimu, v družini obrtnika; odraščala je v času, ko je bila Italija razpeta med tradicijo in katastrofo vojne, Rim pa je po letu 1945 postal magnet za mlade, ki so verjeli, da se da iz ruševin zgraditi novo življenje. Po vojni se je družina preselila v Rim, Gina pa je najprej sanjala o umetnosti: zanimali so jo risanje, kiparstvo, oblikovanje, torej vse tisto, kar zahteva disciplino, roko in tišino, ne pa žarometov. A realnost je bila pragmatična: denarja ni bilo veliko, zato je sprejela delo modela, začela se je pojavljati na lepotnih izborih, leta 1947 pa je na tekmovanju Miss Italia zasedla tretje mesto in to je bilo več kot dovolj, da so jo opazili tudi filmski krogi.
Ni bila edina, ki je šla po tej poti, je pa bila med redkimi, ki so znali iz “lepega obraza” izklesati poklic. Na začetku so ji namenjali manjše vloge, pogosto takšne, kjer je kamera bolj ljubila njen profil kot njen glas. Toda Lollobrigida je bila ambiciozna in delavna in hitro je našla prostor, kjer se lepota ni končala pri kadru, ampak je v njem lahko tudi igrala.
Italijanski film jo je naredil, Evropa jo je razumela
Pravi preboj je prišel v zgodnjih petdesetih. Italijanski film je takrat doživljal prehod: od neorealizma k bolj popularnim žanrom, k romantičnim komedijam in “zvezdniškemu” sistemu, ki ga je občinstvo oboževalo. Gina je bila idealna: dovolj aristokratska za kostum, dovolj ljudska za komedijo in dovolj moderna, da jo je kamera v prvem planu spremenila v ikono.
Med filmi, ki so utrdili njen status, so dela, zaradi katerih jo je občinstvo začelo povezovati z izrazom “diva” v njegovi najbolj klasični različici: temperamentna, karizmatična, obenem pa presenetljivo prizemljena. Enciklopedija Britannica jo opisuje kot igralko, katere “zemeljska seksualnost” je močno prispevala k njeni mednarodni prepoznavnosti v 50. in 60. letih.
Ni naključje, da so jo kmalu začeli oglaševati kot “najlepšo žensko na svetu”, označbo, ki se danes sliši kot kič, a je takrat delovala kot prava marketinška bomba. Tudi sama je pozneje rada pripomnila, da jo je ta mit hkrati dvignil in ujel: od nje so pričakovali popolnost, ne pa kompleksnosti.
Hollywood: ko Evropa pride v Ameriko in ne poklekne
V Hollywood je prišla kot del velikega vala evropskih igralk, a v resnici ni nikoli pristala na vlogo “uvožene eksotike”. Bila je dovolj samozavestna, da je znala reči ne, dovolj pragmatična, da je izbrala projekte, ki so ji pomagali graditi status, in dovolj pametna, da je svojo "blagovno znamko” ohranjala tudi zunaj snemalnih setov.
Reuters jo je ob smrti opisal kot povojno filmsko legendo, ki je zaslovela kot mediteranski seks simbol v petdesetih, nato pa se postopno preusmerila v fotografijo in kiparstvo.
V ameriških produkcijah je igrala ob največjih imenih tiste dobe, a se je najbolj zasidrala v kolektivni spomin kot zvezda filma Come September (1961), za kar je prejela prestižno priznanje Golden Globe, World Film Favorite (Female) - Zlati globus, Najljubša svetovna filmska igralka. Uradni arhiv Golden Globes navaja, da je bila nagrada podeljena marca 1961 na slovesnosti v Beverly Hiltonu.
To priznanje ni bilo le lovorika, bilo je potrdilo, da jo svet ne vidi samo kot evropsko lepotico, temveč kot globalno zvezdo. In če je Hollywood pogosto rad “prevedel” tuje igralke v stereotipe, je Lollobrigida stereotipe vračala nazaj z italijanskim naglasom in odločnim pogledom: lahko sem glamurozna, a nisem neumna; lahko sem zapeljiva, a ne bom nikogaršnja lutka.
Sophia Loren? Primerjava, ki jo je spremljala, a je ni definirala
Italija je v tistih desetletjih v svet “izvozila” še več div, med njimi tudi Sophio Loren, in mediji so ju pogosto postavljali v namišljeni dvoboj. Ta zgodba je dobro prodajala časopise, a je v resnici zamegljevala bistveno: Lollobrigida ni bila “alternativa” Lorenovi, temveč drugačen tip zvezde. Lorenova je bila pogosto predstavljena kot tragično-čutna, Lollobrigida kot igriva in samozavestno erotična; a obe sta bili produkt časa, ko so se ženske morale dvakrat bolj dokazovati, najprej, da niso samo obraz, potem še, da so dovolj “prijetne”, ko to dokazujejo.
Zasebno življenje: slovenska povezava in cena slave
Za slovenske bralce je še posebej zanimivo dejstvo, da se je Gina leta 1949 poročila s slovenskim zdravnikom Milkom Škofičem. Njun zakon je trajal do ločitve leta 1971, skupaj pa sta imela sina Andrea Milka Škofiča. Italijanski biografski viri izpostavljajo, da sta se spoznala v povojnem Rimu, kjer je Škofič deloval med begunci, ona pa je že lovila prve filmske priložnosti.
Njeno življenje je pozneje polnilo tudi rumene revije: odnosi, govorice, pravni zapleti, celo zgodba o domnevni poroki po pooblaščencu z Javierjem Rigaujem v Španiji, ki je kasneje postala predmet pravnih sporov. A v ozadju je bila stalnica: Gina je želela nadzor. Nad telesom, podobo, denarjem, dediščino in tudi nad tem, kdo je v njenem življenju “resnično” blizu in kdo je samo del kroga, ki ga slava vedno ustvarja okoli sebe.
Preobrat: ko se diva odloči, da ne bo več samo diva
Najbolj presenetljivo pri Lollobrigidi je, da se nikoli ni zadovoljila s tem, da bi bila le “ikona”. Ko se je začela umikati iz filma, se ni umaknila iz ustvarjanja. Postala je fotografinja in fotoreporterka, delala portrete slavnih in vplivnih, se ukvarjala s kiparstvom, razstavljala, gradila drugo kariero, tišjo, a zanjo bolj resnično. Po umiku iz filmskega sveta se je uveljavila tudi kot fotografinja in kiparka.
Ena njenih najbolj znanih reportaž je povezana s Kubo: kot fotografinja je prišla do ekskluzivnega dostopa, ki ga mnogi novinarji niso dobili. Tudi kasnejši zapisi v medijih ta del njenega življenja radi izpostavljajo kot dokaz, da ni bila le zvezda, temveč avtorica, ki je znala priti blizu zgodovine.
V tem je bila skoraj sodobna: danes je “večkariernost” normalna, v njenem času pa je bila to za žensko z njenim statusom prej izjema. Slava je bila pogosto kletka iz zlata. Lollobrigida si je uspela ustvariti tudi stranska vrata.
Pozna leta: žalostne zgodbe o izkoriščanju
V poznem obdobju je bila še vedno prisotna v javnosti. Njeno ime je ostalo referenca za neko idejo lepote, stila in “stare šole” zvezdništva. Obenem pa so se v zadnjih letih njenega življenja začele kopičiti zgodbe, ki so imele manj glamurja in več pravnih izrazov: vprašanja o tem, kdo upravlja njene finance, kdo ima dostop, kdo jo prepričuje, kdo jo izolira.
Ob njeni smrti je mnogo medijev poročalo o tem, da so bila pozna leta zaznamovana tudi z družinskimi in pravnimi spori glede njenega premoženja. In tu se začne del zgodbe, ki je po njeni smrti postal še glasnejši.
Kaj se je dogajalo po njeni smrti: oporoka, sodišča, dražbe in boj za dediščino
Gina Lollobrigida je umrla pred tremi leti, 16. januarja 2023 v Rimu, stara 95 let. Toda že kmalu po pogrebu se je javnost znašla sredi “drugega filma”, takšnega, v katerem glavnih vlog niso igrali režiserji in igralci, temveč notarji, odvetniki in sodišča.
Oporoka in razkol: sin proti “factotumu”
Italijanski mediji so poročali o vsebini oporoke, v kateri naj bi bil del premoženja namenjen sinu Andreji Milku Škofiču, del pa dolgoletnemu sodelavcu oziroma osebnemu asistentu Andreu Piazzolli. Takrat so prišli na dan mnogi dokumenti, ki naj bi dokazovali, kaj so bile njene zadnje želje in kako je želela razdeliti svoje premoženje.
Vzporedno so se krepili tudi dvomi, koliko je bila v zadnjih letih res samostojna pri odločanju o svojem premoženju. RaiNews je aprila 2023 poročal o inventarju, ki ga je opravil notar, ter o tem, da so se pojavljala vprašanja o izginulih milijonih in dejanskem stanju zapuščine (vključno z dolgi).
Pravnomočnost slave ne obstaja: kazenski procesi in obsodba
Jedro spora se je hitro prevesilo v kazensko sfero. Novembra 2023 je rimsko sodišče v prvi stopnji obsodilo Andreo Piazzollo na tri leta zapora zaradi kaznivega dejanja, ki ga italijanski pravni sistem obravnava kot izkoriščanje ranljive osebe (“circonvenzione di incapace”) – torej, da bi v določenem obdobju domnevno odtujevalo in preusmerjalo njeno premoženje. Takrat so vsi italijanski mediji pisali o tem škandalu in o hudih obtožbah izkoriščanja starejše osebe.
Pomembno je poudariti: mediji so poročali o obsodbi v prvi stopnji in o navedbah tožilstva glede ranljivosti ter izolacije, pri čemer se v takšnih primerih postopki in pravna sredstva lahko nadaljujejo. A javni učinek je bil jasen: mit o “divi, ki ima vse pod kontrolo”, je trčil ob realnost starosti, odvisnosti od okolice in dejstva, da je slava v poznih letih lahko tudi nevarna.
Sporne prodaje
Leta 2024 so italijanski mediji ponovno odpirali zgodbo o domnevnih mandatih za prodajo več sto predmetov (umetnin, starin, spominkov), ki naj bi bili povezani z njenimi podpisi in luksuzno hišo. Italijanski mediji so tako poročali o obtožbah in sodnem postopku, kjer naj bi šlo za izkoriščanje ranljivosti z namenom prodaje približno 350 predmetov. Takrat je bilo vprašanje ali je igralka sploh hotela prodati vse te predmete, ki so imeli zanjo veliko čustveno vrednost.
Dražbe po smrti
Eden najbolj otipljivih, a hkrati tudi najbolj simbolno krutih javnih epilogov so bile dražbe njenih osebnih predmetov. Spomladi 2024 je na trg prišlo približno 400 kosov, od predmetov iz njenega doma do spominkov in umetnin. To je znova odprlo vprašanja, ki se v takšnih primerih redko razjasnijo do konca: ali gre za poravnavo dolgov, razdelitev zapuščine ali za kaj tretjega, skritega v pravnih podrobnostih. Obseg dražbe in njen izkupiček sta jasno pokazala, da ni šlo le za simbolno dejanje, temveč za resen poseg v materialno zapuščino.
Ko se prodajajo nakit, nagrade, spominki in osebni predmeti, se ne prodajajo le stvari, temveč tudi zgodba.
Ko se prodajajo nakit, spominki, nagrade in osebni predmeti, se prodaja tudi pripoved. In prav tu se zgodba Gine Lollobrigide še enkrat pokaže kot paradigmatična: ženska, ki je življenje posvetila podobi, je po smrti postala predmet razreza in prodaje njenega življenja.
Zgodba še zmeraj ni dobila epiloga in še vedno se odpirajo vprašanja glede prodaje, zapuščine in vsega, kar je s tem povezanega.
Kaj nam je zares pustila Gina Lollobrigida?
Če bi jo skrčili na kliše, bi rekli: “najlepša ženska na svetu.” A to je premalo in v resnici tudi krivično. Gina Lollobrigida je bila zvezda v času, ko je bila slava bolj brutalna, ker je bila bolj enosmerna. Občinstvo jo je imelo v lasti. Studio jo je imel v lasti. Tabloidi so jo razrezali na zgodbe. Ona pa je med vsem tem vztrajala pri ideji, da je človek lahko več kot ena vloga.
Kot igralka je zaznamovala evropsko-ameriški most povojne dobe. Kot fotografinja in kiparka je dokazala, da se da izstopiti iz lastnega mita. In kot javna osebnost v starosti je, hotela ali ne, postala opozorilna zgodba o tem, kako hitro se lahko življenje div spremeni v pravni spis.
Njen obraz bo ostal na plakatih. Njena resnična drama pa je bila vedno drugje: v trmi, da se ne pusti uokviriti.
