Nekateri filmi niso le zgodbe. So izkušnje, ki gledalca pretresejo in mu še dolgo ne pustijo miru. Eden takšnih je Deviški izvir, ena najmočnejših mojstrovin švedskega režiserja Ingmar Bergman.
V ponedeljek, 19. januarja, bo ta film na ogled na TV Veseljak Golica. To ni običajen filmski večer, temveč srečanje z delom, ki že več kot šest desetletij velja za enega najglobljih in najbolj pretresljivih dosežkov svetovne kinematografije.
Film je leta 1961 prejel oskarja za najboljši tujejezični film. Še danes pa ostaja boleče aktualen, saj brez olepševanja odpira vprašanja nasilja, vere, krivde in človeške morale. Prav zato je to večer, ko se splača ugasniti vse drugo in se filmu resnično posvetiti.
Zgodba, ki ne pusti ravnodušnih
Dogajanje je postavljeno v srednjeveško Švedsko. Tam živi premožen in globoko veren posestnik Töre s svojo družino. Njegova hči Karin je mlada, nedolžna in skoraj svetniško čista. Ko jo nekega dne pošljejo skozi gozd v cerkev, se zgodi tragedija, ki zaznamuje celoten film.
V gozdu Karin naleti na skupino pastirjev. Sledi eden najbolj krutih in bolečih prizorov v zgodovini filma: dekle je posiljeno in umorjeno.
A film se tu ne ustavi. To ni le zgodba o zločinu, temveč o svetu, ki se po njem sesuje. O vprašanju, ali Bog vidi, ali sliši in ali mu je sploh mar.
Ko morilci, ne vedoč, koga so ubili, poiščejo zavetje prav v hiši Karininih staršev, se neizogibno zgodi razkritje. Töre odkrije resnico. Njegovo maščevanje ni junaško in ni odrešilno. Je hladno, obredno in obupano dejanje človeka, ki je izgubil vse.
Na koncu pa se zgodi prizor, ki je postal filmska legenda: na kraju umora iz zemlje privre čisti izvir.
Vera brez tolažbe
Bergman v Deviškem izviru ne ponuja lahkih odgovorov. Ne trdi, da je Bog pravičen. Ne opravičuje maščevanja. Ne razlaga trpljenja kot nečesa smiselnega ali odrešujočega.
Pokaže le eno bolečo resnico: človek hrepeni po pravičnosti, a je pogosto ne dobi.
Izvir, ki privre iz zemlje, ni sladek čudež. Je dvoumen simbol. Je to božji znak ali kruta ironija? Odpuščanje ali molk? Film gledalca prisili, da o tem razmišlja še dolgo po tem, ko se zadnji kader izteče.
Prav zato si ga je treba ogledati zbrano, brez motenj in v celoti. Takšni filmi zahtevajo pozornost in jo bogato poplačajo.
Vizualna mojstrovina črno-belega filma
Posebno moč filmu daje črno-bela fotografija Svena Nykvista, ki velja za eno najlepših v zgodovini filma. Gozdovi so temni, tihi in brezčasni. Obrazi likov delujejo kot izklesani iz kamna, skoraj kot srednjeveške freske.
Vsak kader je premišljen. Vsak pogled nekaj pomeni. Film deluje kot starodavna legenda, ujeta na filmski trak, hkrati pa kot nekaj presenetljivo sodobnega in bližnjega današnjemu gledalcu.
Škandal, cenzura in oskar
Ko je film leta 1960 prišel v kinematografe, je šokiral svet. Prizori nasilja so bili za tisti čas skoraj nepredstavljivi. V nekaterih državah so film celo cenzurirali.
A prav ta brezkompromisna iskrenost mu je prinesla tudi svetovno priznanje. Leto pozneje je osvojil oskarja, danes pa velja za enega najvplivnejših filmov vseh časov. Brez Deviškega izvira si je težko predstavljati številne poznejše filme o nasilju, krivdi in maščevanju.
Zakaj si ga morate ogledati prav zdaj
Ker takšnih filmov danes skoraj ne snemajo več. Ker ne podcenjuje gledalca. Ker si upa biti temen, boleč in pošten.
In ker imate redko priložnost, da to mojstrovino doživite doma, na televiziji, v celoti.
Film si lahko ogledate v ponedeljek, 19. januarja na TV Veseljak Golica.
