Od takrat kalifornijska trojica svojo blagovno znamko širi na gledališke in največje koncertne odre. Obrti obvladovanja odra in širokih množic so se naučili pri najuspešnejših izvajalcih, a tokrat jim je v Trstu zagodlo skoraj zimsko vreme, ki je občinstvo ohlajalo hitreje, kot ga je Billieju Joeju Armstrongu uspevalo razvnemati.
No, v teh letih se ni spremenila samo ambicioznost benda, glasbeno so preklopili na “klasični rock”, velike spevne balade, rockabilly, občasno triakordno pankovsko nažiganje, vsem pa je skupno predvsem to, da se zdijo skladbe pisane tako, da bi čim bolj zažgale pred številnim občinstvom.
V Trstu so jih dočakali 7000-glava množica, osem stopinj in celodnevno pršenje hladnega dežja in piša, nekako ne najboljša popotnica za glasbeni žur. Tiste bolj zgodnje so za uvod zabavali kar v člane Green Day oblečeni tehniki skupine in postregli z naborom pankovskih klasik, sposojenih od Ramones pa do Agent Orange. V popoldanskih urah so obiskovalci na trgu srečali člane benda v družbi Markyja Ramona in nastop se je primerno temu začel s predvajanjem Blitzkrieg Bop, klasike The Ramones, ki ostajajo največji vpliv na kalifornijski trojček.
Težke naloge razvnemanja občinstva se je Billie Joe lotil že v samem začetku. Pri drugi skladbi Know Your Enemy je iz občinstva potegnil obiskovalca in ga nagovoril k skoku z odra. Začelo se je divjanje po odru, stresanje poz in nagovarjanje publike k navijaškim ''Yeah! Yeah! Yeah!'' v ritmu glasbe in zborovskemu ponavljanju medklicev ''Heoooo!'' – to je pevec počel tako entuziastično, da bi ga z veseljem gledal verjetno tudi Freddie Mercury. Večkrat je mikrofon dvignil nad glavo in ga obrnil proti občinstvu, da bi to čim glasneje odpelo refrene, nato padel na kolena in se kot musliman proti Meki zahvaljeval prisotnim za participacijo. Turneja nosi naslov 99 Revolutions, a odgovor, za katere revolucije točno gre, pravzaprav ni jasen. Mogoče (r)evolucijo benda od garažnega panka do stadionskega izvajalca? Trije glasbeniki so še vedno videti tako, kot smo jih vajeni, Armstrong deluje kot nabrit najstnik, basist Mike Dirnt kot ostarel panker, ki je srečen, da lahko živi od glasbe, in bobnar Tre Cool kot odrasel Bart Simpson. Glasbeno na odru zvenijo polno – je pa res, da jim pomagajo dodatni kitarist in občasno dva (!) klaviaturista, saksofonist in harmonikar. Ko sta sredi večera zadonela nezgrešljivi kitarski riff in prva kitica Highway to Hell (AC/DC), je postalo jasno, da smo stopili v območje masovne všečnosti. Armstrong je zdaj na oder spet potegnil obiskovalca in ta je zapel Longview, v taktu in brez napak v besedilu. Za nagrado je lahko skočil med iztegnjene roke publike. Ko je okleval, je pevec obiskovalce pregovoril, naj skandirajo: ''Skok! Skok! Skok!'' Kaj narediti? Seveda je fant prestrašeno skočil, verjetno potolažen z mislijo, da je ob koncu življenja vsaj za nekaj minut delil oder s svojimi vzorniki. Koncert je preklopil na broadwayski tip predstave – American Idiot je pred leti kot muzikal rušil rekorde v obiskanosti Broadwaya, in pri King for a Day, ki se je kot običajno pretočila v Shout, je za mikrofon stopil v staro žensko preoblečeni Tre Cool, nakar je Armstrong vnovič končal na tleh, se pobral na kolena in zapel (I Can't Get No) Satisfaction, znova padel na hrbet in z iztegnjeno roko občinstvo vodil skozi Hey Jude, verjetno prvo stadionsko uspešnico sploh.
Adijo, pank. Vsekakor bi mojster rockovske teatralnosti še bolj razvnel občinstvo, če bi vsi videli, kaj točno počne na odru – ekranov ni bilo, zato so tisti bolj oddaljeni lahko le ugibali, kaj točno se dogaja, ko je pevec ležal, klečal, se zvijal ali rokoval s tistimi v prvih vrstah. Občasni vetrovni sunki so nosili zvok tako močno, da se je zdelo, da poslušate večkrat presneto kaseto, in ne da ste na koncertu. A vodja ceremonije se ni dal, pri veseljaški Minority je vnovič želel razmigati prisotne in nabor uspešnic proti koncu glavnega dela je atmosfero dejansko razvnel, da je dodatek s tremi komadi minil kot v nekaj sekundah. Bend je deloval izžeto in premraženo in to je verjetno botrovalo izpustitvi Good Riddance (Time of Your Life), s katero sicer vsakič zaključujejo koncerte. Mogoče je bil Armstrong le (pre)utrujen, mogoče se mu je zdelo, da publika vseeno na koncertu ni doživela najboljših trenutkov svojega življenja. Navkljub dveinpolurnemu nastopu in vidnemu trudu, da bi se to zgodilo.
