Nekoč je bil resnično čas brez računalnikov in pametnih telefonov, čas, ko so dekleta nosila rožnata plisirana krilca, ko so se za moške nališpala in se želela čim prej poročiti. Tega čedna Rose Pamphyle leta 1958 še ne načrtuje. Da bi se v očetovi trgovini z živili skisala in se poročila s sinom vaškega avtomehanika? Ne, hvala. Namesto tega se odpravi v bližnje mesto. Kot tajnica tako silovito udarja po tipkah, da je njen muhasti šef Luis Echard ne more gledati in predvsem ne poslušati. Kot profesor Higgins, ki hoče v My Fair Lady iz prodajalke rož Elize Doolittle narediti imenitno damo, si Romain Duris kot hladen samec s šarmom vtepe v glavo, da bo Déborah Francois s konjskim repom naredil za svetovno prvakinjo v tipkanju. Medtem ko jo ljudomrznik neusmiljeno priganja vaditi desetprstni sistem, ne opazi, kako se zaljubi vanj in pisalni stroj mutira v nadomestilo za naklonjenost. Šele ko dinamičen potomec proizvajalca pisalnega stroja znamke Populaire z Rose po zmagi na francoskem prvenstvu sklene ne le donosno sponzorsko pogodbo, se mu posveti, da mora ukrepati.
Nerodna tajnica je presenetljivo suveren prvenec Régisa Roinsadra. Dokumentarec o zgodovini pisalnega stroja je bil francoskemu ustvarjalcu reklamnih filmov navdih za film o tekmovanjih v tipkanju. In kdo bi si mislil, da je desetprstno strojepisje lahko tako športno? Z dinamiko športnega filma in s podobo francoskega podeželja posneto epizodo Oglaševalcev film pripoveduje v bistvu zgodbo 21-letnice s podeželja, ki se začne emancipirati.
Da se zgodba dogaja v petdesetih letih, je povod za različne zelo uspele vidike – kostume Charlotte David, pop glasbo tistega časa (Les secrétaires Cha Cha Cha), stare avtomobile, ki počasi vozijo okrog Eifflovega stolpa, brezupno zastarelo ravnanje z ženskami v poklicu tajnice in celo poklon Vrtoglavici Alfreda Hitchcocka, ki z letom nastanka 1958 ravno spada v čas, v katerem se dogaja Nerodna tajnica.
Vse skupaj gotovo ni bilo poceni in bržkone je bilo to ne nazadnje šele s privolitvijo francoskega zvezdnika Romaina Durisa finančno izvedljivo. Njegovo sodelovanje se izplača, ker se z Belgijko Déborah Francois odlično ujema in ker ne igra le zoprnega priganjača pri treningu, marveč lahko pokaže tudi čustva. V eni stranskih vlog je opazna tudi Bérénice Bejo, ki jo poznamo iz z oskarjem nagrajenega Umetnika. Toda glavna atrakcija ostaja tekmovanje za pisalnimi stroji. Kako dame do onemoglosti udarjajo po tipkah, česa takega že dolgo nismo več videli.
