Perica Jerković je eden najizkušenejših standup komikov pri nas. Od leta 2003 je izvedel več kot 2000 nastopov v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, pa tudi v Grčiji in Angliji. Največjo prepoznavnost je pri nas dosegel s celovečerno standup komedijo Rojen v Jugi, svoj drugi solo šov pa je poimenoval Homo Selfiens: Zgodovina selfi butla. Nastopil je tudi na roastih Vida Valiča in Lada Bizovičarja, kmalu pa se je na žaru znašel še sam. Z Urošem Kuzmanom je soustvaril predstavo Profesor Kuzman mlajši, z Gašperjem Bergantom in Boštjanom Gorencem - Pižamo je smeh izvabljal v šovu Brade, z Robertom Petanom v šovu Zbogom korona, mi gremo na dopust, z Alešem Novakom pa v komediji Slovenec in pol. 7. junija pa bo poskušal kotičke ustnic čim večkrat zavihati navzgor v Radljah ob Dravi.

Koliko in na kakšen način se prej podučite o kraju in ljudeh, kamor prihajate? Prilagodite nastop tudi lokaciji v smislu kakšne šale, narečne besede, zveze, pripovedi ...?
To je nekaj, kar sem počel v preteklosti, ko sem bil mlad, samski in imel čas za te stvari. (smeh) Temu se reče lokalizacija materiala. Takrat je marsikateri kraj v Sloveniji zame bil popolna neznanka. Po dvajsetih letih pa skoraj ni kraja, v katerem nisem bil, v Radljah sem nastopil že večkrat. Radljevanja se veselim, ob meni tokrat nastopata še dva odlična mlada komika, Alen Mastnak in David Gorinšek. Vsekakor pa je predpriprava v smislu guglanja informacij in znamenitosti nekoliko začetniški pristop. Z leti ugotoviš, da so edine relevantne informacije tiste, ki jih dobiš, ko se na kraju samem pogovarjaš z ljudmi. Takrat izveš, kaj jih moti in kaj zabava, so dobili novo nakupovalno središče, pump track stezo, županjo ali župnika.

Načeloma Slovenci ne slovimo kot najlažja publika. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
To pa ne bo držalo. Nastopal sem v različnih državah in lahko povem, da imamo v Sloveniji komiki precejšnjo srečo s publiko. Zelo redki so škodoželjni posamezniki in tudi splošno nespoštljiva publika je bolj redkost. Se zgodi na kakšnem dogodku brez vstopnine, ko se nekdo znajde tam po naključju ali se po istem naključju tudi napije kot žolna. (smeh) Pozna se, da pri nas obstaja kultura odhoda v lokalni kulturni dom, mladinski center, na poletno prireditev na odprtem itd. Ljudem povečini ni težko odšteti 15 ali 20 evrov za to, da nekaj doživijo. In ko je vstopnina, je tudi odnos do programa boljši. Zasluga za takšne privilegije ne gre naši generaciji, ampak tistim, ki so v teh okoljih izvajali kvalitetne programe dolgo pred nami. Pa tudi tistim, ki so še v času socializma zgradili vso to infrastrukturo.

Kje pa ste imeli največje težave iz ljudi spraviti smeh oziroma jih toliko sprostiti, da so se vam le prepustili?
Načeloma imam več težav, ko nastopam v drugih republikah nekdanje skupne države. Moram prevesti in prilagoditi material, upoštevati, da mi živimo v nekem svojem družbenem, političnem in kulturološkem mehurčku, oni v svojem itd. Problem je tudi to, da prihajam iz Slovenije, pa nimam slovenskega imena. Moj materni jezik je srbohrvaščina, do štirinajstega leta sem živel v Bosni, ampak po več kot 30 letih življenja v Sloveniji se seveda pozna vpliv slovenščine. Zato me publika tam težko popredalčka, vseskozi čutim, da jim ni jasen moj profil. »Ni Slovenec, ni Bosanec, ni gastarbajter, kdo pravzaprav je ta tip?« In ta kompleksnost moje osebne zgodbe slabo vpliva na uspešnost nastopa. Ko kolega Tin Vodopivec odpre usta, so takoj: »Ah Slovenac, vidi, kako se lomi s našim jezikom, baš je simpatičan!« Mimogrede, Tin je ravnokar na Hrvaškem posnel svoj drugi comedy special v hrvaščini. Jaz pa zelo kmalu nastopam na standup festivalu v Bosni, v Gradiški.

Kdaj oziroma kako pa ste ugotovili, da vam gre ta obrt dobro od ust?
Že prvi nastop v Gledališču Koper je bil tak, da sem bil še tri dni zadet od pozitivnih reakcij v slogu: »Bravo, care, ti si rojen za to! Odličen si bil!« To seveda objektivno ne drži, imam posnetek tistega nastopa in se zgrozim ob misli, da bi gledal več kot tri sekunde živčnega stopicljanja, nerodnih pavz, mašil ipd. Drži pa, da se je takoj videlo, da je to žanr, ki mi leži. V Postojni sem imel prvi nastop izven Obale, potem v Kranju in v Ljubljani in takrat sem prvič pomislil: »Ok, nisem zabaven samo prijateljem iz Kopra, meni to dejansko gre.«

osebni arhiv

Ste se kdaj s komiko tudi rešili iz kakšne zagate ali pa sta vam zaradi nje policist ali redar pogledala skozi prste?
Nekoč sem peljal nosečo ženo na ginekološki pregled, takrat smo živeli na Rudniku. Že takoj sem zapeljal čez dvojno polno črto, tako kot vsi tamkajšnji stanovalci, ker drugače bi moral peljati 500 metrov nižje in tam obrniti. Ni bil nevaren manever, en sam avto je iz daljave prihajal z desne strani. »Baksuz«, kakršen sem, je bil seveda policijski. Ustavili so naju. Policist je prišel do okna in mi dejal: »Kar čez dvojno polno črto ali kako?« Skomignil sem z rameni in pokazal na njen trebuh. On pa: »Naj ti bo, da boš imel za plenice.« S policisti imam veliko več pozitivnih kot negativnih izkušenj.

Ste tudi doma vi tisti, ki največkrat poskrbi za smeh, ali je to kdo drug?
Otroka sta zadolžena za norčije, to je v opisu njunega delovnega mesta. Jaz sem starš, torej represivni organ. Moja pristojnost je teženje! (smeh) Seveda se tu pa tam oba z ženo delava norca iz sebe ali drug iz drugega, to je nujno. Kakšna starša pa bi bila, če bi ju samo spravljala v red?

Kdo pa vas najbolj nasmeji?
Trenutno dveletna hčerka. Zdi se pocukran odgovor, ampak je preprosto res. Nič me ne izpolni bolj kot te male traparije, ki jih počne, ali pa tiste, ki jih je sin počel, ko je bil majhen. Nekatere sem zapisal in jih počasi zbiram za knjigo.

Kako pa je z vašimi znanci oziroma bližnjimi, so kdaj bolj zadržani v pogovoru z vami, da se ne bi znašli v vaši predstavi?
Ja, velikokrat slišim tisto: »Ziher boš to uporabil za standup, ne?« Torej, situacije se zavedo šele, ko je že prepozno. (smeh)

Iz česa pa se nikoli ne bi pošalili?
V humorju ni svetih krav in prepovedanih tem. Meni pa načeloma nikoli ni cilj prek humorja nekoga prizadeti. Izjema so različni javni manipulatorji, povečini iz vrst politike, in tisti, ki so užaljeni za vsako figo. Za mnenja in počutja teh mi ni mar.

osebni arhiv

Za vami sta že dva samostojna celovečerna standup šova. Pripravljate še kakšnega?
Tako je, dva samostojna in štirje, v katerih sem oder delil z enim ali dvema soborcema. Vožnje so veliko bolj zabavne, če imaš komika za družbo. Jaz nikoli ne spim na lovorikah, trenutno pravzaprav spim na kavču, ker me je mala izrinila iz spalnice. (smeh) Z Robertom Petanom, s katerim sva med korono publiko zabavala s šovom Zbogom, korona, mi gremo na dopust!, za to jesen pripravljava nov šov. Lahko vam kar izdam, naslov predstave je La la Lajf!, bo pa o življenju, o vsakdanjih zmotah, ironiji našega truda in absurdu naše eksistence. O vsem tem bova zapela brez posluha. V prejšnjem šovu je tri četrtine vsebine predstavljal moj standup, v tej pa bodo prevladovali zabavni skeči in songi. Nekaj bo seveda tudi standupa, brez tega ne gre. Komaj čakam na premiero!

Kdaj od ljudi čutite tudi pričakovanja oziroma pritisk, da morate biti zabavni, čeprav vam ni do tega? Jim to poveste, razumejo to ali se raje umaknete oziroma v teh primerih raje sploh ne greste ven?
Ponavadi zelo hitro ugotovijo, da sem zasebno en rahlo zadržan običnjak, ki ga res ne zanima zabavanje ljudi brez honorarja. (smeh) Potem se pa zelo lepo družimo, tudi šalimo, ampak brez prevelikih pričakovanj.

Kako poleg z družino še radi preživljate prosti čas?
Kaj pa je to prosti čas? (smeh) Enkrat tedensko igram košarko, v teoriji. V praksi bolj vsak drugi teden. Ravno včeraj sem se odpravljal zadnjo sekundo, ker seveda še sproti neseš smeti in še nekaj v klet itd., in mi je nekako uspelo zakleniti ključ od avta v avtu. Pa je še ta moj edini prostočasni luksuz splaval po vodi! (smeh) Ko otroka odrasteta, bo najbrž drugače.

Vas je kdaj k počitku že prisililo zdravje?
Zdravje me je prvič v življenju opomnilo konec lanskega leta, ko sem si naložil res preveč nastopov, obenem pa zbolel za neko gripo, tik pred tem pa si na košarki poškodoval koleno ... Ko se tako nagrmadi več stvari naenkrat, te pokoplje. Trajalo je tri, štiri mesece, da sem znova zadihal s polnimi pljuči. Zdaj sem pametnejši.