Pevka in igralka Lara Jankovič po odmevnih samostojnih projektih Piaf, Vivi, Coco Chanel in Pesem za Laro tokrat pripravlja glasbeno monokomedijo s pianistom z naslovom Balkan bluz kabaret, ki jo bo premierno uprizorila 3. aprila v SiTi Teatru. Osrednja protagonistka je Nada, diva balkanskih korenin v zrelih srednjih letih, ki naj bi pripravila predstavo, s katero se bo s stranskega tira, na katerega jo je zrinilo gledališče, vrnila na glavni tir. A namesto glavne vloge v veliki klasiki ali razkošnem muzikalu dobi avtorski projekt, ki ga je komisija ministrstva v skladu s pravilnikom ocenila in mu namenila polovico najnižjega količnika.
Vaje so v polnem teku, nabor pesmi, ki vsebuje uspešnice Edith Piaf, Lize Minelli in Lare Jankovič, je vse ožji, z lučjo in tonom se bolj ali manj uspešno spopada tehnik Pavle, direktor se ne oglaša na telefon. Na vaji, ki smo ji priča, postaja njen nasmešek vse bolj grenak, a Nada se ne da! Ne le da še vedno ni osrednjega scenskega elementa in se na odru nepričakovano kopičijo kostumi iz fundusa ter Pavle vsake toliko izgine, ker mora hkrati voditi vajo na glavnem odru, nadomešča pa ga snažilka Fata, vrhunec vsega je, da tudi benda ni in njene priljubljene pianistke! Namesto nje za klavirjem sedi neznani mladenič. Besedilo je napisala dramska pisateljica in libretistka Jera Ivanc, za režijo je poskrbela Yulia Kristoforova, aranžmaje za klavir pa je naredil Samo Hude, ki tudi nastopa.
Koliko je predstava avtobiografska?
Balkan bluz kabaret vsebuje veliko avtobiografskih elementov, čeprav se lepo prepleta s fikcijo. Predvsem je izrazit moj pogled na gledališče, kar je v tej predstavi najbolj dragoceno. Res pa v njej nastopi mama kot Srbkinja, moja je sicer Slovenka, s čimer sem želela poudariti ta moj drugi pol, ki je srbski, svojo drugo kri po očetu. Pojem tudi nekaj komadov, ki sem jih posnela v Beogradu, in dejansko igram bolj sebe kot sicer v drugih predstavah, saj lahko izrazim svoj srbski temperament. Mama pa ostaja mama, ki mi še vedno rada govori, kako naj se oblečem, kakšno frizuro naj imam, naj se lepo obnašam, kot da imam še vedno 15 let.
V svojih predstavah pogosto govorite o ženskah, ki so pustile svoj pečat v svetu, kot sta Edith Piaf in Coco Chanel, v Pesmi za Laro pa osvetlite zgodbo Olge Ivinske, ki naj bi bila prava Lara iz romana in filma Borisa Pasternaka Doktor Živago in ki je zaradi ljubezni veliko pretrpela ter pristala tudi v taborišču. Zakaj se vam zdi nežnejši spol pomembno postavljati v ospredje?
Od nekdaj me zanimajo zgodbe zanimivih, drugačnih žensk, ki so nekaj premaknile v življenju ali pa so imele nekonvencionalno in nevsakdanjo zgodbo, saj tudi sama nimam lastnosti ovc, ki so vse v istem tropu in gredo v isto smer. Mislim, da bi morali to vsi iskati in negovati v sebi, ne pa toliko slediti navodilom družbe, družine, cerkve ... Želim si, da bi se ženske bolj postavile zase ter se bolj zavedale svoje pomembnosti in veličine.
Kaj vas najbolj moti pri nežnejšem spolu?
Da se ne znajo postaviti zase. Drugače pa pri vseh ljudeh ne maram mask. Takšni ljudje so včasih celo večji igralci kot jaz, ki to profesionalno počnem. Včasih je tako več teatra v dvorani kot na odru.
Imate več prijateljic ali prijateljev?
Imam ene in druge. Včasih sem se bolj družila z moškimi, saj so se mi zdele ženske prevelike rivalke in zavistnice, z leti pa sem začela srečevati čudovite ženske, vsako na svojem področju, s svojim karakterjem, ampak vedno neustrašne, a hkrati krhke, nežne, razmišljujoče, raziskujoče ... Zdaj imam okoli sebe skupek krasnih žensk, ki se iskreno podpiramo, ki se spoštujemo v tem, kar počnemo, ki si dajemo oporo in se bodrimo, se dvigamo, če katera pade, in se imamo rade. To se mi zdi dandanes zelo pomembno.
Verjetno vam zelo veliko pomeni tudi to, da so ljudje v vaši rodni Ajdovščini tako lepo sprejeli vaš Larin abonma. Na kakšen način izbirate predstave zanj?
Predstave na žalost najbolj izbiram glede na kapacitete zmogljivosti dvorane oziroma še bolj odra. Seveda gledam tudi finančno. Je pa poudarek vedno na kakovosti. Počasi bom začela tudi z malo bolj inovativnimi stvarmi, ki jih mogoče moji abonenti in publika niso tako zelo vajeni.
Vam je žal, da niste več del kakšnega igralskega ansambla?
Ko sem bila leta 1999 na poletni šoli za muzikal na GSA v Guildfordu pri Londonu, sem videla, kako tam delujejo svobodnjaki. Tam je sicer to bolj normalno, saj skoraj ni ansamblov. In sem mislila, da bo tako tudi pri nas, da če bom šla »na svobodo«, me bodo – glede na to, da sem se v 11 letih dokazala s svojimi vlogami in nagradami v Novi Gorici – vzeli v različne teatre. Nekaj časa je to še malce šlo, potem pa je vse bolj vodenelo. Njihovi odgovori so bili, da že imajo v ansamblu igralke mojih let in da je premalo vlog za ženske. Nekaj je res, za nekaj pa ne vem, kje tiči razlog, saj mislim, da sem vseeno nekaj dokazala in da še vedno dokazujem. Potem pa sem začela sprejemati to, da sem izločena iz tega gledališkega sveta v smislu ansamblov. Samo Koper se spomni name. Zdi se mi žalostno, da se denimo MGL ne, kadar delajo muzikale. A nikomur ne zamerim. Nagrada je publika, ki me rada gleda. Ubrala sem svoje poti, saj je ustvarjalna žilica pri meni premočna. Moje življenje je oder. To mi je prineslo tudi nekaj dobrega, saj sem zajadrala v organizacijo in produkcijo, tako da sem se izurila tudi v tem. Mogoče mi zaradi tega ne bo treba na odru stati še pri 85 letih, saj s pokojnino ne bom preživela, bom pa lahko morda v zakulisju kaj pametnega delala in komu pomagala. Bi bila pa izredno vesela kakšnega gostovanja v ansamblu, tudi če samo projektno, želela bi si igrati s kolegi, ki jih, hvala bogu, srečujem vsaj na skupnih snemanjih. Ampak kot bi rekla Nada v Balkan bluz kabaretu: »Što je tu je! Udri brigu na veselje.«
Kako pa je s politiko, se boste še podali vanjo? Vam je ta sicer bolj škodila ali koristila pri karieri?
Politiko sem dala na stran ravno zaradi tega, ker sem imela več slabih kot dobrih posledic. A to me ne bi toliko bolelo, kot me je občutek, da sem pri svoji strani premalo upoštevana in slišana. Zato sem se odločila, da je bilo dovolj moje energije in prostega časa, seveda prostovoljnega. Zdaj je moja politika, moj boj, moj upor, moje izražanje nazaj in zgolj v umetnosti. Pri Pesmi za Laro lahko denimo določene vzporednice potegnemo še danes, čeprav se je zgodba zgodila že daleč nazaj. Vidimo, da se zgodovina kar ponavlja, da se marsičesa ne naučimo, da se voditelji ponavljajo in so si zelo podobni ... Tudi v Balkan bluz kabaretu bom marsikaj povedala, na sicer humoren, rahlo satiričen in samoironičen način. Sem brez dlake na jeziku, a to poskušam delati zelo kultivirano, na neki način prijazno, ampak vendarle izraziti, kar si mislim. Umetnost mora vedno biti ogledalo družbi. Če bi se še kdaj odločila iti v politiko, pa bi me morali res prepričati. Šla bi le, če bi res lahko kaj naredila in bila slišana, sicer nima nobenega smisla.
