Šestega aprila bo na Orto Festu nastopil legendarni črnogorski glasbeni umetnik Rambo Amadeus. Zadnja leta je njegova glasba, ki jo nekateri primerjajo z Zappovo, drugi s Captainom Beefheartom, pa tudi kakšen Matterovec bi našel kaj zase – prepletena z elementi jazza. Še vedno pa ostaja zvest jedko satiričnim besedilom na teme podjetništva, politike, športa in kriminala ter šalam na svoj račun. Z Rambom smo se pogovarjali med njegovim obiskom Ljubljane, v katero rad in pogosto pride.

Po več letih se vračate v Orto bar. Kaj pripravljate?
V Orto baru sem – mislim, da – nazadnje nastopil pred 30 leti. Od takrat je vse drugače. Nič ni enako. Jaz sem drugačen. Nisem več mlad. Sem star. Popularna kultura pa sovraži starost, sovraži kakršenkoli opomin na smrtnost idolov. Poglejte samo Rolling Stonese, kako so videti. Sčasoma se človek spremeni v predmet svoje kritike. Postane karikatura samega sebe. Poskušam zadržati distanco do samega sebe, tako da je zdaj moj program 'tribute' samemu sebi. To je način, da se malo poigram s samim sabo in svojim opusom, da poskušam vzpostaviti neko relaksirano distanco v odnosu do tega, kar sem delal do zdaj, ter odprem pot za novo, osvobojeno težkega bremena ambicije in odvečnih pričakovanj. In v upanju, da me bo manj skrbelo ter se bom več zabaval v interakciji z glasbeniki in publiko. Trenutno sem kot izvajalec v nekem medstanju. To je stanje, v katero preidemo, ko nehamo biti mladi, ko se začenjajo videti gube, tam okoli 45. leta, in dokler ne postanemo relikvije, hodeče ikone. V tem obdobju nismo zanimivi. Zdaj na moje koncerte ljudje prihajajo, da bi videli cirkuško atrakcijo, kot sta ženska z brado in gumijast človek, ki lahko samega sebe ugrizne v zadnjico. Moja publika zdaj prihaja z vnuki, da jim pokaže, koga je občudovala v mladosti. Dobil sem status, kot ga ima Filip Višnjić. Poslušajo me iz roda v rod.

Pa to je odlično, kajne?
Seveda. 

Primož Lavre

Spremljate zdajšnjo glasbeno sceno? Kakšna se vam zdi?
Scena je zdaj stokrat boljša, kot je bila takrat, ko sem jaz začel. Začel sem v kameni dobi. Bile so tri radijske postaje in štirje bendi. Takrat je o predvajanjih odločal urednik, danes pa je trg tisti, ki narekuje, število všečkov in podobno. Ko gledam videospote mladih popularnih izvajalcev, ne samo pri nas, ampak tudi drugje v svetu, so videti kot mehki porniči iz časa mojega otroštva. Nemška produkcija je imela krasne mehke porniče – to so tisti, kjer ni urologije in ginekologije. To zdaj je še celo bolj nazorno. Jazz scena je dobra v celotni nekdanji Jugoslaviji, od Vardarja do Triglava. Tudi neopunk scena je dobra. Pred kratkim sem slišal zares dober neopunk komad skupine Jarboli Podrška je važna. Obstaja tudi nekaj dobrih mladih klasičnih skladateljev. Prihaja pa tisto, o čemer je govoril že Marx, pozneje pa ga je citiral Andy Warhol, da so se medijska orodja tako razvila, da ima vsak pravico biti zvezda. Dandanes se ceni predvsem virtuoznost v izvedbi, za vsebino pa se nihče ne zmeni. Zato imamo vse te oddaje o talentih, v katerih se ljudje postavljajo na trepalnice, vozijo monocikle ali pojejo operne arije, istočasno pa pletejo pulover. To me malo spominja na rimsko cesarstvo.

Vas skrbi za prihodnost sveta?
Za prihodnost Zemlje me ne. Planet je preživel tudi dinozavre in bo tudi ljudi. Za človeško vrsto pa sem malo zaskrbljen, saj smo na razpotju: ali bo človek spremenil svojo mentaliteto ali bo izumrl. Kapital je slep. Kapital ima svoj algoritem, pri njem je pomembno samo to, da se povečuje. Zaradi tega ne moremo od ureditve, ki je zasnovana na idejah liberalnega kapitalizma, pričakovati, da bo rešila podnebno krizo, za to je potrebna komandna ekonomija, pri omembi katere pa se vsi naježijo, saj jo takoj povežejo z najmračnejšim obdobjem komunizma.

Kaj vas spravlja v dobro voljo, kaj vas osrečuje?
Nekoč bi se napil vina ali kadil marihuano. Ker me ne eno ne drugo ne osrečuje več, delam gimnastične vaje na ravni upokojenega vojaka in se sprehajam po gozdu. Poleti pa jadram.

Kakšni so še vaši cilji za prihodnost?
Ko enkrat človek dopolni 60 let, je njegov glavni cilj, da ga nič ne boli, ko se zbudi. Drugi pa je, da ga nihče ne živcira; da ne naleti na bedaka, ki mu gre na živce.