To je celovečerni igrani prvenec mlade režiserke Ester Ivakič, ki je scenarij napisala skupaj s scenaristko Niko Jurman, po motivih kratkih zgodb iz zbirke Noben glas Suzane Tratnik. Zgodba tematizira prijateljstvo in ljubezen, pa tudi vero, izgubo in smrt. Pred slovensko premiero ga je ekipa predstavila tudi na mednarodnem filmskem festivalu v nemškem Cottbusu. Tam je dobil posebno omembo ekumenske žirije, ki podeljuje priznanja za filme z izrazitim človeškim, etičnim in duhovnim sporočilom. O pisanju scenarija, snemanju in seveda nenavadnem naslovu sta se razgovorili Nika Jurman in Ester Ivakič.
O čem govori film?
Ester: Film govori o 10-letni deklici, ki odrašča na podeželju in misli, da bo s svojim petjem rešila staro mamo, ampak poje slabo, grdo, kot bi človek rekel, in zato naleti na različne ovire.
Nika: Film prikazuje otroško perspektivo deklice, ki odrašča na periferiji, ter njeno osamljenost in svet, ki si ga deloma izmisli.
Kaj je sporočilo filma? S čim želite, da gledalci zapustijo dvorano, s kakšnimi občutki ali mogoče spoznanji?
Nika: Ne bi rekla, da si želim, da imajo neki določen občutek, ampak bi pa rada, da kaj začutijo, ko vidijo ta film.
Ester: Ljudje naj čutijo srečo, žalost ali jezo – pomembno je, da nekaj čutijo, da niso ravnodušni, da imajo vsaj en močan občutek. Drugače je brez zveze.
Nastal je po motivih zbirke kratkih zgodb, zakaj sta se odločili prav za to knjigo za svoj prvenec?
Nika: Knjigo je v bistvu izbral producent Andraž Jerič, ampak ko sem jo prebrala, sem začutila, da tu obstaja mogoče tudi film. Te zgodbe sva potem skupaj z Ester povezali v film.
Ester: Nika je začela pisati kratke zgodbe, jaz pa sem se ji pridružila in takoj čutila navdušenje ter navdih. Super sva se imeli, ko sva pisali. Mislim, da sama nikoli ne bi pomislila, da bi delala po knjigi, saj sem vedno želela ustvarjati svoje scenarije. A prepričala me je ta knjiga in sodelovanje z Niko. Bilo je zelo harmonično.
Kako ste se našli? Je nekdo googlal in našel Ester ...?
Nika: Poznali sva se že prej; skupaj sva delali smešen 'mockumentary', resničnostni šov za našo ekipo, in takrat sva videli, da lahko dobro sodelujeva. Ko mi je producent povedal, da ima režiserko, mi je dejal, da bom zelo vesela, ko bom izvedela, kdo je. Ko je razkril, da je Ester, sem bila res vesela.
Ester: »Mockumentary« resničnostni šov, ki je bil narejen z našimi prijatelji na scenarističnih delavnicah. Takrat sva se že ujeli in to je bilo to – vse ostalo je zgodovina.
Kakšen je bil celoten proces ustvarjanja? So bili vzponi in padci, sta se kdaj skregali?
Ester: Enkrat je Nika prišla in je zamudila tri minute in … Sem si hotela izmisliti neko zgodbo, kako sva se skregali, ampak … (smeh)
Nika: Na začetku se mi je zdelo čudno, kako sploh dva človeka lahko pišeta scenarij skupaj. Naredili sva si okvir za prizore, ki so naju čakali, in potem mi je bilo zanimivo, da sva pogosto napisali zelo podobno. Vsaka je pisala svojo različico, nato pa sva ju združevali in ohranili najboljše dele. Zanimivo se mi je zdelo, da sva večkrat napisali skoraj isto stvar.
Kaj je bil največji podvig na snemanju?
Ester: Zame je bil največji podvig to, da tega še nikoli prej nisem počela in da nisem vedela, kako je snemati celovečerni film. Vse je bilo novo, vse sem prvič izkusila. Te izkušnje so me presenečale in hkrati učile nečesa novega.
Film poteka skozi otroške oči. Zakaj tak pristop, glede na to, da nista več 10-letni deklici? Sta imeli s tem težave, kako sta se s tem soočali?
Nika: Ne bi rekla, da nobena od naju to ni več. Zdi se mi, da sva še vedno vse starosti do zdaj. Tudi ta starost je nekaj, kar naju je povezovalo. Imava ogromno spominov na to obdobje, na odraščanje v ruralnem okolju, in vedno sva našli kakšno novo stvar, ki nama je bila zanimiva v tem okolju in tej starosti.
Nedavno ste imeli svetovno premiero na festivalu v Nemčiji, kjer ste dobili tudi posebno omembo ekumenske žirije, kar je malce drugačno priznanje.
Ester: Dobili smo posebno omembo ekumenske žirije, ki pohvali oziroma izpostavi filme, ki imajo neko etično ali duhovno sporočilo. Vsak človek je na koncu dneva navaden človek in vsako priznanje, vsaka potrditev, vsako mnenje pomeni veliko. Vse mi je enako bogato in lepo. Zato nisem posebej drugače gledala na to priznanje – bila sem samo srečna, da se je film prvič prikazal in dobil neko potrditev.
Moramo omeniti naslov. Ko sem ga prvič videla napisanega, sem bila kar presenečena in malce zmedena – Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Zakaj takšen naslov?
Ester: Zato, ker smo več let pisali Noben glas, kar je naslov knjige Suzane Tratnik, po kateri je film narejen. Toliko let sva gledali ta naslov in jaz sem si vedno mislila, da je odlična knjiga, a vseeno sva ustvarili nekaj novega, saj ni vse čisto po knjigi. Notri so tudi najini trenutki; vsaka je dodala nekaj svojega. Na koncu je to zmes vsega: zmes knjige, zmes Nikinega otroštva in življenja, zmes mojega otroštva, življenja in spominov. Kot da bi vse skupaj »speštali« in iz tega naredili nekaj novega. Jaz pa sem bila za to, da damo nov naslov. Ko gledaš eno in isto stvar toliko časa, se ti že meša in želiš nekaj skrajno spremeniti.
Nika: Mislim, da je prišlo do zamenjave tik pred snemanjem – takrat nisva več pisali. Ko sem izvedela za naslov, se mi je zdel zanimiv in bila sem vesela.
Zelo je zanimiv, ampak ali ste pomislili, da lahko vse skupaj zakomplicira, saj si ga je težko zapomniti?
Ester: Nisem čisto nič razmišljala, ampak zdaj vidim – ja, je zakomplicirano. Včasih človek sprejme impulzivno odločitev in potem mora pojesti, kar je skuhal. To se zdaj dogaja. Nauk za naprej.
Kakšni so načrti s filmom za naprej? Kakšno prihodnost si želita za film?
Ester: Najprej gremo v Torino, potem pa bo film v distribuciji po vsej Sloveniji v Art kino mreži.
Nika: Ne vem, ali bi rada, da ga vidi čim več ljudi. Rada bi, da tistim, ki ga vidijo, da nekaj, da jim je dober.
