Delta Riff je mlada zasedba, ki jo sestavljajo Tit Potecin (kitara, vokal), Tilen Lampret (bas kitara) in Luka Rener (bobni). Fantje ustvarjajo strasten, surov rock'n'roll, ki svojo moč pokaže predvsem v živo. Bend, ki se je na naši glasbeni sceni pojavil marca 2023, je v kratkem času pokazal svojo kakovost: od nastopov na velikih festivalskih odrih (Castle, Škisova tržnica, Gora Rocka idr.) do manjših, klubskih koncertov, otvoritvenih koncertov za Siddharto, zmag na glasbenih natečajih in unikatnih nastopov, kot je bil tisti za 10 let Rock radia. Tudi stroka jih je nagradila – z zlato piščaljo za novinca leta 2025. Letos februarja so samo s tremi songi v žepu razprodali dvorano Komuna v Kinu Šiška in s tem potrdili izjemno podporo svojih poslušalcev, s prvencem Klic v neznano! pa napovedujejo skok dalje: 5. februarja 2026 bodo znova koncertirali v Kinu Šiška, tokrat v veliki dvorani Katedrala. O tem in še marsičem smo se pogovarjali s Titom in Luko.
Kje ste se našli?
Tit: S Tilnom sva se našla v Orto baru, z Luko pa sva se čisto po naključju srečala v Detroitu. Pozneje sem ga začel videvati v Zorici, pa pri bureku … Potem sem ugotovil, da je prijatelj moje dobre kolegice. Ko mi je Instagram vrgel njegov profil, sem videl, da drži bobnarske palčke, zato sem jo prosil za njegovo številko. Poklical sem ga, dobila sva se – in takoj sva se ujela.
Zakaj ste si nadeli takšno ime?
Luka: Izbrati ime je najtežja stvar. Veliko smo se pregovarjali in razmišljali. Ena ideja je bila tudi Nas tri, ampak potem bi morali igrati samo pred Mi2. Na koncu smo iz Delta Blues in Riff Rock prišli do Delta Riff. Zdelo se nam je super, ker deluje v slovenščini in angleščini ter nas dobro opiše – smo bend, ki temelji na močnih rifih.
Vaš zadnji singel Koža je priredba sarajevskega glasbenika Emirja Balića. Kako ste prišli do njega in kakšen je bil njegov odziv, ko ste mu povedali, da bi radi priredili njegovo pesem?
Tit: Emirja Balića smo našli prek Facebooka. Odzval se je izjemno hitro – že naslednji dan je prišel na vajo. Bil je prijetno presenečen in počaščen, poleg tega mu je vse skupaj dalo velik ustvarjalni zagon. Po 12 letih premora je prav naše srečanje v njem prebudilo novo energijo: napisal je novo ploščo, štiri skladbe pa so že pripravljene za snemanje.
Bo prišel tudi na vaš koncert v Kino Šiška 5. februarja?
Luka: Mislim, da bo. Nazadnje je prišel, zato dvomim, da ga bo tokrat izpustil – še zlasti ker bomo zaigrali tudi priredbo njegove pesmi in ker je navdušen nad našim bendom ter delom.
Kaj še lahko pričakujejo obiskovalci od nastopa?
Tit: To bo zagotovo naš najboljši šov do zdaj. Nadgradnja tistega, kar so videli 6. februarja v spodnji dvorani Kina Šiška. Poskrbeli bomo za odlično lučno scenografijo, homogeno celoto na odru ter odigrali nekaj novih komadov, ki jih še nikoli nismo izvajali v živo.
Pred kratkim ste izdali prvenec z naslovom Klic v neznano! Kaj najdemo na njem?
Tit: Album je rdeče barve. Gre za skupek skladb, ki smo jih ustvarjali z željo, da naredimo dinamično, raznovrstno ploščo. Poslušalcem priporočamo, da jo poslušajo v kosu, ker ima močno rdečo nit. Začne se z jutrom – skladbi Jutro in Voda – tako kot se zjutraj zbudiš, popiješ kozarec vode in greš dalje; konča se s pesmijo Vsak v svojo smer, ki govori o večnem iskanju sorodne duše, na koncu pa se skladba razširi na celoten bend – preobrat v glasbi prinese tudi preobrat v besedilu: »Mogoče pa te že poznam.«
Kako ustvarjate pesmi?
Tit: Zelo spontano. Na vajo prinesemo ideje – včasih skoraj dokončane komade, včasih le rif ali besedo. Zadnja skladba Vsak v svojo smer je nastala iz ene same vrstice: »Dotaknil se bom nežno tvojega obraza, zveniš mi bežno, ampak mislim, da se še ne poznava.« Na vajah vedno najprej ustvarimo energijo, nato pa sproti dokončujemo besedila.
Kolikokrat na teden vadite?
Luka: Trudimo se vaditi vsaj enkrat na teden, pogosto pa dvakrat. Pred večjimi koncerti tudi trikrat – da dogovorimo prehode, dinamiko, da ni tišine, ker ima Tit več kitar. Radi imamo, da koncert lepo teče in da je tudi vizualno zanimiv. Veliko se posvečamo produkciji, da nastop res zaživi kot celota.
Kaj želite, da občinstvo odnese od vašega koncerta?
Luka: Želimo, da publika vsaj za trenutek pozabi na vsakodnevne skrbi. Da se sprosti, kaj popije, se druži, izklopi telefon in je prisotna v trenutku. Mi igramo za publiko, hkrati pa se hranimo z njeno energijo. Ta izmenjava je za nas bistvo koncertov.
Je pod vašim odrom več žensk ali moških?
Tit: Po statistiki Spotifya je približno 50:50, kar nas je pozitivno presenetilo. To je dober znak, da dosegamo široko publiko.
Vam pogosto v zasebna sporočila na družbenih omrežjih pišejo oboževalke? Dobite tudi kakšne žgečkljive fotografije?
Tit: Žgečkljivih fotografij ne toliko, smo pa dobili že nekaj prošenj, da čestitamo komu za rojstni dan. Zelo radi se odzovemo, dokler je to v mejah normale. Zaenkrat je ravno prav.
Kako pa vidite razvoj slovenske rock scene?
Tit: Stavimo na pristen rock'n'roll, ki je udaren, surov in iskren. Zdi se mi, da je slovenska scena trenutno precej pop rock, kar samo po sebi ni nič narobe, a veliko bendov se označuje kot rock, pa to morda niso. Zame so Siddharta edini, ki vztrajajo pri pravem hard rocku.
Luka: Rad bi videl več originalnosti. Na albumu smo res iskali zvok, kakršnega še ni na sceni. Veliko bendov stagnira, kot je že povedal Tit, tudi hitro zdrsnejo v pop. Ni vse, kar ima kitaro, rock'n'roll. Upam, da bomo z albumom pokazali, da mi smo rock'n'roll, da smo originalni, da smo našli nekaj novega, da prinašamo svežino na glasbeno sceno – in to nameravamo pokazati tudi februarja.
Kaj je naslednji korak po koncertu – razmišljate o turneji, morda tudi o mednarodni karieri?
Tit: Zadnjič smo srečali Joker Out in so nas vprašali, ali smo izdali srbohrvaški komad, ker ciljamo na Balkan. Aktivno ne ciljamo na Balkan oziroma tujino – da bi se zdaj že v tem trenutku osredotočali na to – ampak bolj delamo komade, ki nam »pašejo« v kateremkoli jeziku. Koža je bila priredba. Na albumu je tudi pesem Heart of Gold, ki je angleški komad, ampak ne zato, ker bi aktivno ciljali na angleški trg, ampak ker je komad nastal v angleščini.
Luka: Zagotovo si želimo raziskati tudi Balkan in sever. Najpomembnejša pa nam je Slovenija, ker smo tukaj doma, to nam je najbližje. Sicer vsi vemo, da ni veliko dvoran, a bi radi najprej malo raziskali slovenske študentske klube, potem pa, če se bo ponudila priložnost, bomo z veseljem šli igrat tudi ven.
