Priljubljena glasbenica je takrat pridobila širšo prepoznavnost in navdih za nadaljnje glasbeno ustvarjanje, ki sega vse do danes, ko še vedno navdušuje s svojimi skladbami, polnimi globokih zgodb.

Kako se spominjate tistih časov in kaj vam je ta pesem prinesla kot glasbenici?
Tistih časov se spominjam z nostalgijo. Bili so lepi časi z ogromno lepih spominov, druženja, plesa in predvsem glasbenega ustvarjanja. Nemirna kri mi je prinesla širšo prepoznavnost in ogromno nastopov, velikih koncertov in sodelovanja z vrhunskimi glasbeniki. Tudi v sedanjosti zaradi te pesmi dobim veliko ponudb za nastope.

Kaj pa druge pesmi, ki so se dotaknile poslušalcev?
Tudi teh je bilo ogromno. Mislim, da je celoten album oziroma zgoščenka Nemirna kri imela izjemen uspeh. Vsaka pesem se je vrtela na radijskih valovih in televiziji, tudi po diskotekah so ljudje peli vse pesmi z menoj. Pozneje tudi pesmi Spelji se in Ne joči se z albuma Brezmejna ljubezen, pa duet z Avia bendom Vedno ob tebi.

Katera vaša skladba se je najbolj dotaknila vas?
Mene se je dotaknilo več skladb, saj sem sama prispevala večinoma vsa besedila. V procesu ustvarjanja ti je najbližje pesem, ki nastaja v tistem trenutku in ki ji je navdih osebna zgodba. Opisovala sem vedno svoje izkušnje. Mogoče bi izpostavila pesem Rada bi, ki je posvečena moji družini in prijateljem, ki so bili primorani zapustiti svoj dom zaradi vojne vihre leta 1992 ter priti »začasno« k nam. Ostali so seveda do konca življenj, mlajši pa so poiskali srečo v širnem svetu. In tudi pesem Se še spominjaš, ki je bila leta 1999 na Slovenski popevki. Posvečena je moji prvi ljubezni. Najbolj mi je pri srcu zdaj nova pesem Z drugimi očmi ... Na splošno so mi nove pesmi blizu.

Kateri so vaši največji glasbeni vzorniki in kako so vplivali na vašo pot?
Moji glasbeni vzorniki so vsekakor Annie Lennox, Cindy Lauper, Stevie Wonder, Whitney Houston ..., se pa pojavljajo novi vzorniki, ker se kot glasbenik ves čas razvijaš in raziskuješ. Zadnja leta ogromno poslušam Kandace Springs, Iyeoko, Gregoryja Porterja in še bi lahko naštevala.

Kako se je vaša glasba spreminjala skozi čas?
Spreminjala se je stilsko in seveda prilagajala času, v katerem sem ustvarjala. V začetku samostojne kariere sem pela nekakšen lahkotni pop med letoma 1991 do 1994, potem je sledilo obdobje »dance« glasbe, ki je trajalo do leta 1998, nato pa je bila nekakšna fuzija funka in plesne glasbe. Leta 2000 sem vpletla še jazzovske zvrsti v pop glasbo. V tem obdobju sta nastala dva albuma. Leta 2000 Na drugem koncu sveta in leta 2009 Se še spominjaš. Slednji je bil posnet z jazzovskimi glasbeniki v živo ter je nekako nakazoval mojo potrebo po bolj zahtevni in ne toliko komercialni glasbi. Izdala sem tudi jazzovski album z naslovom Nostalgija. Novo je gotovo le to, da kot glasbenica in oseba vsako leto dozorevam ter od sebe zahtevam še več prefinjenosti in kreativnosti.

Erazem Gliha

Kot spremljevalna vokalistka ste bili dvakrat na Pesmi Evrovizije, kajne?
Res je! Prvič leta 1993 z 1x Bandom in drugič z Vilijem Resnikom leta 1998. Prvi nastop je bil posebej veličasten, ker smo prvič zastopali našo državo kot samostojna Slovenija. Pričakali so nas kot kralje. Irci so res strokovnjaki na tem področju. Oba nastopa sta mi ostala najbolj v spominu zaradi velikega orkestra, ki je takrat še spremljal Pesem Evrovizije. Imela sem tudi to čast, da sem sodelovala z velikani slovenske glasbe, kot sta gospod Jože Privšek in Mojmir Sepe.

Kako danes gledate na Evrovizijo? Kako zelo se je spremenila od takrat?
Zelo! Spremenil se je način dojemanja glasbe. Glasba ni več samo nekaj, kar se posluša in občuduje. Zdaj občudujemo tudi nastopajoče, ki se trudijo biti čim bolj šokantni, videni in predvsem družbenokritični. Ni mi všeč, da se preveč vpletata politika in dvoličnost sveta na tem festivalu. Evrovizijo pa še vedno spremljam.

Kako pa gledate na slovenske festivale, kjer smo vas tudi še videli?
Še vedno mi je najbolj všeč Slovenska popevka, na kateri sem tudi dvakrat nastopila. Ostali festivali so za moje mnenje preskromni. Imamo toliko dobrih glasbenikov, da bi lahko širše razmišljali in več denarja vlagali v to.

V zadnjem obdobju se predstavljate s skladbami, ki v sebi nosijo zgodbe. To se mi zdi redka vrlina. Kako to, da ste se odločili za takšen pristop?
Hvala. Sem počaščena. Kot sem že prej povedala, sebe dojemam kot pripovedovalko svojih zgodb ali zgodb nekih situacij, ki so mi blizu. Nekdo zlije besede in misli v knjigo, jaz se izražam skozi glasbo. Moja ponovna pot v svet estrade kot Sendi in ne Sandra je bil vpogled v stanje med korono. Zavedala sem se, da imam še veliko povedati širšemu občinstvu, ter sem se odločila, da se spet začnem bolj udejstvovati kot pop pevka in ne samo kot učiteljica petja in jazz izvajalka.

Ob začetku pomladi ste izdali pesem Kdo smo, za katero ste sami napisali besedilo, glasbo pa je prispeval Kevin Koradin skupaj z nizozemskim producentom Cliffordom Goillom. Tudi ta najnovejša pesem nosi v sebi močno sporočilo, kajne?
Moram vas popraviti. Tokrat sva s Kevinom pesem ustvarila sama. On je prispeval glasbo, aranžma in produkcijo, jaz besedilo. Tokrat nama je Clifford pomagal pri miksu. Razlog za to odločitev je bila želja po nekoliko drugačnem zvoku in mislim, da sva ujela tisto, kar sva želela.

Pesem govori o odnosih. Se tudi vam zdi, da novodobni odnosi vse bolj temeljijo na telefonih, doma, v varnem zavetju?
Žal je res! Se kar zamislim, kam smo prišli in kam gremo s takim odnosom do bližnjega. Ljudje nimajo časa za spontano druženje, se moraš skoraj najaviti, če želiš z nekom na pogovor ob kavici. Mene zaboli, ko vidim, da se spreminjamo v egoistična in apatična bitja. Ljudem se ne ljubi več toliko potruditi in posvetiti čas drugemu. Svetla točka so mladi, ki to nekoliko znova obračajo. Govorim iz izkušnje, ko gledam svoje otroke in učence.

Poleg pevke ste tudi učiteljica petja. Kaj se učenci naučijo od Sendi in kaj se Sendi nauči od mladih grl?
To je stvar, ki me res osrečuje in izpolnjuje ... Delo z mladimi. Največ mojih učencev je najstnikov in uživam v njihovi družbi. Jaz njim dajem življenjske in odrske izkušnje ter znanje tehnike petja, oni meni svojo energijo in mladostni elan ter entuziazem, ki je zelo pomemben, da je svet lepši in bolj prijazen za vse nas. Ogromno se pogovarjamo in se učimo skupaj o vsem. Najlepši občutek pa je njihov uspeh in trenutek, ko vidim, da so uresničili svoje sanje in želje.

Veliko govoriva o glasbi. Kaj vam osebno pomeni glasba? Mnogi pravijo, da glasba zdravi ...
Glasba je vsekakor moj način življenja! Diham jo, čutim jo v vsakem delčku svoje duše, vsak del mene je izpolnjen z glasbo. Torej ima nesporno terapevtski učinek! Brez glasbe bi vse težke in tudi drugačne življenjske preizkušnje bile bolj grenke.

Za konec – kaj bi radi sporočili svojemu zvestemu občinstvu, ki vas spremlja že od 90. let pa vse do danes?
Predvsem bi se mu rada zahvalila za podporo in zaupanje. Ogromno dobrih kritik in besed ter misli sem dobila ob ponovnem prihodu na pop sceno. Veliko ljudi si je želelo ponovno obuditi Sendi in priti še kdaj na koncert. Zdaj bodo imeli več možnosti, ker sem se zbudila in me nič ne ustavi. Upam pa tudi na nove in mlajše poslušalce.

Ob predstavitvi zadnje skladbe ste dejali, da pripravljate več presenečenj za prihodnost. Nam lahko namignete, kaj vse še lahko pričakujemo od Sendi?
Glede na to, da je to že moj šesti singel, imamo v mislih realizacijo albuma nekje konec tega ali v začetku prihodnjega leta. Predvsem si želim znova stopiti na oder v živo in predstavljati Sendi nekoliko drugače kot v 90. letih. Bolj dozorelo z modrostjo let, ki prihajajo, ampak še vedno z iskro nemirne krvi v očeh.