Jelena Aščić se rada loteva tem, pred katerimi si večina najraje zatiska oči. Pred kratkim je v oddaji Dosje: Življenja nevidnih osvetlila izkoriščanje tujih delavcev, ki je z uvozom delovne sile iz tretjih držav dobilo nove razsežnosti. Ti delavci pri nas opravljajo najtežja in najslabše plačana dela, stran od oči javnosti, nevidni in brezpravni, pri tem pa doživljajo psihično in celo fizično nasilje, delavke pa tudi spolno nadlegovanje.
Zakaj ste se lotili te teme?
Že nekaj časa sem razmišljala, da bi naredila nadaljevanje dokumentarnega filma Gradimo suženjstvo o izkoriščanju bosanskih gradbenih delavcev, ki sem ga posnela leta 2010. Potem pa sem bila lani septembra v hotelu na Braču in sem opazila, da so skoraj vsi zaposleni iz Bangladeša, nekaj jih je bilo celo iz Mehike. Spraševala sem jih o pogojih dela, plačilu, o tem sem tudi potem pisala na Facebooku. In čeprav nisem imenovala hotela, je kmalu kontaktiral z mano odvetnik hotela. Sicer mi ni grozil s tožbo, ker tudi ni imel podlage za to, a vseeno je bil pritisk. Potem sem poklicala Gorana Lukića iz Delavske svetovalnice in ga povprašala, kako je s temi delavci pri nas. Odgovoril mi je: »Jelena, pa kje ti živiš?« In tako sem se lotila tega dokumentarnega filma.
Je bilo težko dobiti delavce za sogovornike?
Zelo zelo težko, saj so izjemno prestrašeni. Delodajalci jim ves čas grozijo, da jim bodo preklicali dovoljenje za delo in bivanje v Sloveniji, če se bodo pritoževali, zato so tiho in garajo. Tudi policije se bojijo in na splošno vseh institucij. Verjetno tudi zaradi slabih izkušenj v svojih državah, kjer je veliko korupcije na vseh ravneh in tudi policija deluje drugače kot naša. Za kamero so mi povedali marsikaj, pred kamero pa se jih večina, tudi zakritih, ni upala tega stopiti, ker se bojijo maščevanja delodajalcev. Delavcu iz Pakistana, ki je nastopil v oddaji, se je dejansko to zgodilo – ker se je uprl delodajalcu, ki je z njim ravnal izjemno slabo, in ga ovadil na policiji, je ta na upravni enoti s ponarejenim podpisom delavca preklical njegovo dovoljenje. Delavec se je tako znašel »v ilegali« in ga je policija skoraj že deportirala. Tudi zaradi strahu teh delavcev pred deportacijami in tožbami na sodišču v oddaji nismo imenovali delodajalcev oziroma podjetij, v katerih so delali.
Sodeč po oddaji, vsaj v kratkem na žalost ni pričakovati nobenih izboljšav. Kaj bi bilo treba storiti, da bi se kaj spremenilo?
Mislim, da se ne bo. Gospodarstvo želi poceni delovno silo in politika se podreja gospodarstvu. Za delodajalce so celo Bosanci postali predraga delovna sila. In tudi ne privolijo več v izkoriščanje. Indijec ali Pakistanec, ki ga pripeljejo neposredno k delodajalcu in pri njem tudi živi, pa ne ve praktično nič o Sloveniji, ker ga nihče ne informira. Njemu delodajalec reče, da je pri nas takšen zakon, da se dela vsak dan po 12 ur in da je plača 600 evrov. In ta človek temu verjame. To niso izobraženi ljudje, 70 odstotkov teh delavcev iz tretjih držav, ki prihajajo k nam, ima osnovno šolo ali manj. Delavci iz držav nekdanje Jugoslavije so bolj izobraženi – 50 odstotkov jih ima končano srednjo šolo, tako da je z njimi vseeno težje manipulirati.
Lahko kaj spremenijo takšne oddaje, kot je bila oddaja Dosje: Življenja nevidnih?
Po predvajanju oddaje Gradimo suženjstvo je o tem dva dneva pozneje govoril takratni predsednik vlade Borut Pahor, češ da je šokiran, da se kaj takega dogaja, ter da je službam in ministrstvom naročil, da uredijo zadeve. Res so čez nekaj časa sprejeli sporazum o zaposlovanju z Bosno in Hercegovino, spremenilo se je še nekaj drugih zadev, skrajšali so vezanost na istega delodajalca z dveh let na eno leto. A kljub temu je sistem ostal enak – naklonjen turbokapitalistom, ki želijo obogateti na plečih teh ubogih ljudi. Naj pa poudarim, da seveda niso vsi delodajalci taki, veliko jih je poštenih in korektnih. In tudi ni toliko problem v posameznih pokvarjenih delodajalcih, problem je v sistemu, ki jim to dopušča. Ves sistem je zgrajen tako, da delavec praktično nima možnosti, da doseže pravico.
Ste pričakovali, da bo oddaja tako odmevna? Čemu pripisujete to?
Moram priznati, da me je bilo na neki način strah, da bo oddaja šla mimo neopažena, in sicer zato, ker je družba na splošno postala neobčutljiva na krivice. Vsak dan se zgodi kaj groznega, tako da se zdi, da nas v bistvu skoraj nič več ne gane. Ampak odziv ljudi na to oddajo je pokazal, da vseeno ni čisto tako, da smo še dojemljivi in empatični. Bilo je sicer tudi veliko negativnih in žaljivih komentarjev, češ naj se vrnejo tja, od koder so prišli, pa seveda naj se tudi jaz vrnem tja, od koder sem prišla, čeprav ne vem, kam točno to mislijo.
Ste v vseh teh letih glede tega že dobili trdo kožo ali se vas to še vedno dotakne?
Malo bolj sem se utrdila, me pa še vedno prizadenejo nekateri komentarji. Pa ne toliko glede mene, ko mi pišejo žaljivke, ampak me prizadene to, da so lahko ljudje tako okrutni do soljudi, ki so v stiski. Da jih niti malo ne gane, da je nekdo plačal agenciji za posredovanje dela deset tisoč evrov, da je lahko prišel v Slovenijo, da bi tu delal in našel boljše življenje, potem pa ga pohlepni ljudje brez vesti obravnavajo kot sužnja, kot manjvrednega, kot stroj za delanje dobička. Takšen odnos je pravzaprav strašljiv.
Ostanejo zgodbe ljudi, o katerih poročate, še dolgo z vami?
Vsaka taka zgodba se me dotakne, tako ali drugače. Nisem se še naučila, da ko »se odštempljam« iz službe, da »odštempljam« tudi zgodbe, da vsaj v prostem času ne razmišljam o tem. Ampak novinarstvo je pač poklic, ki ga ne moreš opravljati od 7. do 15. ure, novinar si ves čas. In takih zgodb tudi ne moreš delati na način, kot bi na primer poročal o nekem zakonu, ki ga obravnavajo v parlamentu. Sogovorniki začutijo, ali si iskren, in se ti odprejo ter izpovedo najbolj intimne strahove, stiske, dogodke, ki so jih zaznamovali.
Na kakšen način prevetrite glavo?
Vikende najraje preživljam v naravi in hribih. To je zame zdravilo za vse.
