Skupaj obravnavajo bolezni in njihove simptome, gosti, ki imajo osebne izkušnje, spregovorijo o svojih zgodbah, ob koncu pa predstavijo še uporabne nasvete prve pomoči ali tehnik, s katerimi si lahko pomagamo sami.
Kako je prišlo do nastanka oddaje TV Klinika, kdo je dal pobudo zanjo?
Pobuda je prišla od RTV. Sprva sem bil zadržan, predvsem me je bilo strah, da mi časovno ne bo zneslo. Ko pa so mi predstavili koncept in obljubili, da so glede terminov snemanja zelo prilagodljivi, sem se opogumil.
Kaj želite doseči z njo?
V bistvu želim razširiti svoje delo na Instagramu širšemu občinstvu. Torej komunikacija znanosti, širjenje preverjenih informacij, pogovori o medicini, zdravju, človeškem telesu. Na neki način mi je to v izziv, ker na televiziji nikoli nisem delal ali nastopal. Po drugi strani je tudi mnogo, mnogo lažje – imam podporo odličnih strokovnih sodelavk, novinark, urednice in režiserke, ki mi raziščejo tematike, pripeljejo izjemne goste, montirajo, promovirajo. Poskrbijo torej praktično za vse, razen za sam pogovor, ki je v moji domeni.
V tujini so zdravniki s TV-zaslonov zelo popularni, mnogi od njih se začnejo ukvarjati tudi s prodajo različnih produktov za izboljšanje zdravja. Se nameravate tudi vi podati po tej poti?
Ne. Razen če štejete moje knjige pod to kategorijo. (smeh)
Širše prepoznavni ste postali z začetkom korone, ko ste začeli objavljati na Instagramu. Kaj vas je privedlo do tega?
Takrat sem opazil dve stvari. Prvič – ljudje so bili izjemno željni informacij. In ne le tistih od vladnih govorcev ali jeznih Facebook skupin, ampak prav od ljudi v srži dogajanja. In drugič – nasprotni pol je bil izjemno močen. Tu govorim o anticepilcih, dvomljivcih znanosti, teoretikih zarote. Oboje me je spodbudilo, da sem začel objavljati. Intenziven in pozitiven odziv na objave pa me je spodbudil, da sem nadaljeval.
Vas ljudje ustavljajo na ulici za zdravniške nasvete, ste imeli kdaj kakšne neprijetne situacije?
Ustavljajo me, ampak moram reči, da niti enkrat še ni prišlo do neprijetne situacije. Po navadi se zahvalijo za knjigo, podkast ali kakšno objavo. Ta srečanja so mi izjemno ljuba in mi večkrat polepšajo dan.
Kako na splošno gledate na stanje v našem zdravstvu?
Nikoli črno-belo. To je moje prvo pravilo – opozarjaj na napake, predlagaj izboljšave, obenem pa se zavedaj, da živimo v državi z resnično čudovitim zdravstvenim sistemom. Žal mi je le, ker imam občutek, da so politiki in zdravniki trenutno na nasprotnih bregovih. Takrat je seveda vprašanje »kdo ima bolj prav«, moramo pa vedeti, da se ne glede na odgovor dela ogromna škoda. Zdravstveni sistem ne more delovati brez kadra in kader ne bo ostal v tem sistemu pod prisilo ali grožnjami, ampak izključno takrat, ko bo v njem zadovoljen in spoštovan.
Katere so največje napake, ki jih delajo zdravniki pri obravnavi pacienta?
Če govoriva o splošnih napakah – ne o strokovnih napakah in zapletih –, opažam, da so velikokrat posledica prav pomanjkljivosti sistema. Ko ima človek preveliko gnečo in premalo časa, se včasih začne obnašati ošabno ali pa preveč hiti, oboje kvari komunikacijo in zaupanje ljudi v zdravstvo.
Katere pa delamo mi pacienti?
Ena glavnih zadev, ki sem jo želel narediti s svojo knjigo Življenje v sivi coni, je prikazati, da smo tudi zdravniki ljudje in smo krvavi pod kožo. Včasih pride pacient v ustanovo razburjen zaradi člankov, ki jih je pravkar bral na spletu – ta človek v halji je bržkone milijonar, ki zahteva le več in več denarja in mu ni mar za ljudi! Takrat pride do stisk, prepirov, celo nasilja. Zdravniki smo ljudje, ki jim ni vseeno. Tudi mi težko spimo, doma žongliramo tisoč obremenitev, trudimo se delati dobro, skrbi nas za bolnike. Ljudje se ne zavedajo, da zdravniki o njih razmišljajo tudi takrat, ko so oni že doma, z izvidom v roki. Razmišljamo, ali je bila odločitev pravilna, v katero smer bo šla bolezen, kdaj bi naročili kontrolni pregled, v glavnem – res, res nam ni vseeno. Vsaj tistim, ki smo zdravniki z razlogom.
Kolikokrat pridejo k vam pacienti s samodiagnozo, postavljeno s spleta? Jih je težko prepričati o nasprotnem?
Nimam izkušenj s hujšimi oblikami trme. Seveda marsikateri bolnik pride v ambulanto z idejo o svoji bolezni, ker je v čakalnici stvari prebral na Googlu. Ampak po mojih izkušnjah to ni nujno slabo – dokler je ta bolnik odprt za pogovor in mnenje zdravnika, ki ga je obiskal. In tu jaz do zdaj nisem imel težav, dokler sem pri komunikaciji ostal vljuden in čuječ.
Kako to, da ste se odločili postati zdravnik?
Odgovor na to vprašanje je dolgočasen: zanimalo me je. To je to! V srednji šoli sem vso snov, ki se je dotikala človeškega telesa, požiral. Dodatni bonus je seveda misel, da zdravniki ne životarijo in ne iščejo službe. Karierna pot je dolga in zanimiva. Vsi plusi so odtehtali moje skrbi – po nočnem delu in preobremenjenosti –, pridružila se je še misel, da bom lahko nekoč opravljal herojske posege in reševal življenja, pa je bila odločitev narejena.
Vaš oče je dramatik in gledališki režiser Matjaž Zupančič, tudi vi imate za sabo nekaj dramskih in drugih knjižnih del ter nastopov na odru. Vas nikoli ni vleklo v gledališke vode?
Seveda. Moj drugi izbor za študij je bila igra na AGRFT, ampak sem se odločil za medicino, potem pa sem ustanovil dramsko skupino na medicinski fakulteti. To je bila zame ključna paradigma: kot zdravnik sem lahko še vedno amaterski igralec, kot igralec pa ne morem biti amaterski zdravnik.
Kaj trenutno najbolj zanima vašo hčerko Mino?
Število njenih interesov raste hitreje kot cene sladic v središču Ljubljane. Trenutno zelo rada kolesari, kar je zame odličen trening – je namreč že tako hitra, da moram ob njenem kolescu teči, da jo dohajam. Veliko skupaj bereva, to je gotovo ena od navad, ki jih aktivno spodbujam. In zelo rada riše.
Kako najraje preživljate skupni prosti čas s hčerko in ženo?
Obožujem izlete. Z majhnim otrokom se odpre popolnoma druga razsežnost, vsak korak je nov in zanimiv. Seveda kdaj tudi »obležimo« od dolgega tedna. Takrat so različne igre v dnevni sobi neprecenljive. Na koncu je glavno, da smo skupaj.
