Saša Jerković, sicer bolj znan športnim navdušencem, že nekaj torkov ob večerih na TV SLO 1 skrbi tudi za razvedrilo gledalcev kot voditelj oziroma usmerjevalec oddaje Inkognito. V njej imajo glavno besedo štirje člani omizja, ki morajo na zabaven in izviren način uganiti poklic ali dejavnost gostov, ki prihajajo v studio, pri čemer jim je v pomoč le skrivnosten namig. Na koncu morajo uganiti še identiteto znane osebnosti, pri čemer morajo imeti zaradi prepoznavnosti gosta preveze čez oči, namesto skritega gosta pa odgovore na vprašanja članov omizja posreduje Saša.
Vi že dolgo niste »inkognito«, zdaj boste pa verjetno še manj. Ste se prepoznavnosti že navadili ali vas kdaj tudi moti?
Zmotno mišljenje je, da smo – predvsem mi v športnem programu – neki zvezdniki. Nismo. Obstaja krog ljudi, ki te prepozna, ni pa to v nobenem dramatičnem obsegu. Nikjer nimam nobenih težav. Niti nimam navala niti se mi ni treba skrivati, kakor morda komu iz razvedrila ali pa s komercialne televizije. Ko se dobimo s prijatelji iz študentskega doma, imamo že vrsto let eno in isto stavo. Nekoč je po nekaj pivih nekdo rekel, da mene poznajo vsa dekleta. Odvrnil sem mu, da bomo to preverili pri prvem dekletu, ki bo stopilo v bar. Če me bo prepoznalo, bom dal jaz za rundo, če ne pa on. In seveda dekle ni imelo pojma, kdo sem. Vsakič je približno tako, tako da v 90 odstotkih jaz dobim stavo.
Kako pa to, da ste znova sprejeli izziv in iz športnega uredništva »pokukali« v razvedrilnega?
To sem zdaj storil že tretjič, pogojno četrtič. Začel sem leta 2007 kot sodnik v oddaji Dajmo naši!, od leta 2010 sem dve leti delal kviz Vem!, potem pa sem tri leta vodil razvedrilno oddajo Kdo bi vedel. Meni je to izziv, všeč mi je to delo in tudi neki odmik je od vsakdanjega dela, kar mi zelo ustreza. Nimam pa se za nekega »šovmana«. Jaz nisem Mario, ki obvlada cel velik studio, ki se premika in odlično krmari med tremi ali štirimi gosti. To, kar vidite, je znotraj mojih sposobnosti.
Kaj je pri vodenju razvedrilne oddaje najbolj drugače v primerjavi s športnimi?
V nasprotju s splošnim prepričanjem je ta oddaja – enako je bilo pri Kdo bi vedel – v osnovi zelo podobna mojim studijskim oddajam, v katerih sedim v studiu, nasprotni mene pa je nekaj gostov. Pogovarjamo se o določeni temi, jaz v veliki meri poslušam in se odzivam na njihove odgovore. Tudi tu sem neke vrste »kretničar«. Res pa je, da je tu dinamika podajanja besedila malce drugačna kot v športnih oddajah.
Ste gledali originalno oddajo Inkognito in se na ta način poskušali približati pristopu tistega voditelja?
Nisem več mlad človek. Pretirano drugačen, kot sem, ne morem biti. Mislim, da sem tudi v teh oddajah točno takšen, kakršen sem v športnih oddajah z izjemo Dnevnika, ki je bolj konservativna forma, od teh v studiih pa. Seveda sem pogledal originalne oddaje iz 50. let prejšnjega stoletja in tudi poznejše, predvsem zadnje iz Slovaške in Češke. Ampak zgolj zato, da vidim, kakšna je njihova vloga in kako se odzivajo. Sem pa – mislim, da – morda od slednjih drugačen predvsem zato, ker so moji gostje bolj živahni od njihovih in je zato več mojih »intervencij«.
Svojevrstno ste morali posredovati, ko vam je v eni od oddaj v rokav zlezel morski prašiček. Kako ste doživljali to?
Bilo je zelo nenavadno, tudi zelo na hitro se je zgodilo. Morski prašiček je bil zelo preplašen, potreboval je neko samoto, ki jo je potem z največjim veseljem našel v mojem rokavu, kamor je zlezel, tako da sem se moral sleči, da smo ga spravili ven.
Kako pa poskrbite, da se člani omizja in skriti gostje ne srečajo na hodnikih?
RTV je velik labirint hodnikov z etažami, medetažami in tehničnim traktom, kar nam gre tukaj zelo na roko. Predvsem je treba skriti znanega gosta, ostale niti ne, ker moraš imeti blazno nesrečo ali pa po drugi strani srečo, da poznaš ravno dimnikarja, ki je tisti dan z nami.
Kako dobro bi vam šlo ugibanje? Kaj bi vam šlo lažje: ugibanje znanih oseb ali poklicev?
Na to je težko odgovoriti. O tem smo se pogovarjali tudi, ko smo prišli do teme, ali je namig pretežek ali prelahek. Če poznaš odgovor, je namig lahek, v nasprotnem primeru pa težek. Vidim pa tudi pri mojih gostih, da ko dobijo neko idejo, ne poslušajo ničesar več okoli sebe. Ko nekdo pride na najbolj genialno idejo, pa dostikrat tudi pozabijo na svojo, ki je bila mogoče dobra, ampak se oprimejo tiste, ker se jim zdi genialna, in zaidejo blazno stran. Najbrž bi bil podobno uspešen ali neuspešen pri tem, kot so moji gostje oziroma moji omizniki.
Kako pa bi se vi opisali?
To je vedno najtežje. Če bi rekel športni novinar, bi bil najbrž tretja ali četrta opcija, naprej bi pomislili na moje kolege. Če bi rekel športni voditelj televizijskih studiev, bi bil pa po mojem že hitro odkrit, ker nas ni veliko pri nas.
Se greste tudi s prijatelji dostikrat kakšne družabne igre?
Predvsem s hčerko, midva sva ljubitelja namiznih družabnih iger, najbolj tistih s figuricami, kartami in podobno. Obožujeva Carcassonne, Catan, Ticket to Ride in Pandemic.
Znate izgubljati?
S tem nimam nobenih težav. Ravno pred najinim intervjujem, po prvih športnih poročilih, sva šla s kolegom Urbanom Laurenčičem na en »pink ponk«, ki ga imamo spodaj v naši športni sobi. Mislim, da je Urban zmagal s pet ali šest proti nič. Nič hudega.
