Raper Zlatan Čordić - Zlatko je v dobrih 19 letih ustvarjanja marsikomu povedal, kar mu gre. Ker je brez dlake na jeziku, je mnogim tudi trn v peti, česar se zelo dobro zaveda, a se svoji resnicoljubnosti ne namerava odpovedati niti v prihodnje.
Vaš najnovejši singel Samuraj je zelo poseben, saj ima country pridih, česar pri vas nismo vajeni ...
Res je in zelo sem zadovoljen, da je tako. Pri singlu so sodelovali še producent Miha Jakovljević, koproducent Dino Nuhanović, kitarist Matej Sušnik in spremljevalni vokalist Toni Petrovič. Zanj smo na Koroškem posneli tudi videospot v vestern stilu. Avtor spota Jani Leskovec je povabil tudi plesalce kavbojskih plesov, ki so dodali še češnjo na torti.
Napoveduje ta pesem nov album?
V zadnjih osmih, devetih mesecih smo izdali konkretno število singlov. Po navadi okoli njih ne delamo velikih zgodb, pri tem komadu pa je malo drugače, ker je čisto netipičen zame. Nabralo se je dovolj materiala za ploščo, ki pa je letos še ne bom izdal, saj sem lani izdal album Svet je lep 2 in se mora še ta malo poleči. Prihodnje leto pa lahko pričakujete nov album.
Še vedno mislite, da je svet lep?
Da, jaz bom tudi v tretji svetovni vojni, ki lahko rečem, da na neki način že je tu, vedno stal za tem, da je svet lep, na žalost pa smo ljudje pohlepni in umazani. Vedno bom zagovarjal mir – kot pravi citat: ni dobre vojne in ni slabega miru. In vedno bom zagovarjal pravičnost in enakopravnost za vse ljudi. Absurdno je, da Rusija ne more nastopiti na Evroviziji, medtem ko Izrael, ki okupira palestinsko ozemlje in zatira Palestince že 65 let, lahko. Bolijo me tudi umazane reke. To nam ne bi smelo biti normalno.
Je boks še vedno ventil, kjer dajete ven svoje frustracije?
Seveda. Trikrat na teden hodim na boks rekreativno. Bolj mi je to v smislu kardia in druženja, ne zato, da bi se znal braniti pred čemerkoli, kajti globoko v sebi verjamem, da nimam sovražnikov, niti nobenih zamer, niti sem kadarkoli na kakršenkoli način komu dal povod za karkoli takšnega. Če boste videli komentarje na mojem Facebooku, se boste sicer zgrozili, kaj vse so ljudje danes pripravljeni povedati samo zaradi tega, ker se nekdo piše drugače. Govorim o nacionalizmu. Jaz sem to verjetno prerasel že v osnovni šoli, in bolj ko spoznavam samega sebe, bolj spoznavam to, da sem ponosen na to, da sem popolnoma neobremenjen in da nikoli ne preštevam krvnih zrnc. Nacionalizem v svetu je tudi eden od razlogov, da so reke takšne, kakršne so. To, kako so ljudje pripravljeni mazati oziroma poniževati nekoga drugega, se pozna na celotnem družbenem okolju.
Kako pa je z nacionalizmom v kraju Stari Majdan, v katerega so se vrnili vaši starši?
Moji starši živijo na vasi in imajo svoj vrt, s katerim se ukvarjajo. Nazadnje sem jih obiskal med prvomajskimi počitnicami. Ko sem se peljal dol, je vse cvetelo, bilo je, kot da bi prišel na Koroško, prostora je še za tri milijone ljudi. Ampak nacionalizem je takšen problem, da namesto da bi se tam ljudje naseljevali, mladi bežijo od tam. Ne moreš verjeti, da je lahko glavna novica konstantno 30 let politika, eni in isti obrazi. In potem se vprašaš, kako te lahko tako napumpajo, da ne vidiš lepote tega prostora, da se je popolnoma nesmiselno sploh pričkati okoli tega. Ljudje se premalo ukvarjajo sami s seboj, ker je vedno lažje poslušati nekoga, ki ti pokaže krivca. Zato poskušam, ne samo prek svojega dela, ampak vsakič, ko imam možnost, povedati kaj na to temo. Bolj ko se razvijamo, bolj pozabljamo na pristne, ljudske odnose in humanost. Ko so poplave, hitro vidiš, da nesreča ne izbira po krvnih zrncih. Zgodba o Balkanu mi je tako žalostna in tragična, pa to ni zato, ker bi bilo tam več budal, ampak se tisti ljudje, ki so malo bolj pametni, držijo zase, so tiho, ustvarjajo ... Medijska slika pa se vedno lahko prikaže tako, kot jo želijo prikazati. Imam pa priporočilo za vse nacionaliste. Vsi tisti, ki mislijo, da so ne vem kako čistokrvni in edinstveni, danes je šla tehnologija že tako naprej, da lahko zelo preprosto preverimo svoj DNK in nam bo hitro jasno, da smo v bistvu eno – da smo v bistvu vsi malo nečisti, če se lahko tako izrazim.
Prej ste rekli, da ste vi z nacionalizem opravili že v osnovni šoli, kako pa je pri vaših otrocih? Se je to spremenilo, so tarče zdaj priseljenci druge barve kože?
Zdi se mi, da se vedno najde neka nova skupina, ki jo imamo lahko za »klofat tepih«. To se ne bo kar tako zlahka samo od sebe izkoreninilo. Če se ljudje ne mislijo o tem iskreno pogovarjati, bo to vedno prisotno. Kapo dol vsem profesorjem, ki se jim v tem času sploh še da vračati, glede na to, da nimajo velike avtoritete in da lahko starši k njim prihajajo z odvetniki ... Tu bi jaz samo eno stvar rekel: če imate tako radi svoje otroke, zakaj jih pošiljate v šolo? Šolajte jih od doma, pa boste videli, kako lahka je ta služba. Ampak da se vrnem ... o tem se moramo pogovarjati. Mislim, da mlajših generacij ne zanima več, kaj je bilo pred 70 leti, ampak hočejo samo boljšo prihodnost. To ne pomeni, da se mora pozabiti, kdo je bil okupator. Daleč od tega. Ampak ni nam treba tega uporabljati v politične namene. Vedno nas nekdo ne mara. Strah vlivajo in olje dodajajo na ogenj samo najslabši ljudje, kar jih premore družba, pa da ne bo videti, da jih obsojam. Mogoče to počnejo, ne da bi se zavedali, kakšno slabo sliko širijo s tem in da to ni način, s katerim bi lahko spremenili stvari na boljše. Da bi lahko šli čez to, moramo videti ostale narode enakovredne in spoštovati njihovo kulturo. Seveda, da ne bo pomote, tudi oni morajo spoštovati našo kulturo. Mislim, da za to na Balkanu potrebujemo zagotovo še kakšnih 60 let miru.