V četrtek, 29. maja, bo na TV Slovenija oddaja Mednarodna obzorja, ki jo pripravlja novinar in dopisnik iz Beograda Boštjan Anžin. V ospredju bo sedem mesecev protestov in družbenih prevratov v Srbiji.
So se protesti od začetka do dandanes zelo spremenili?
Gotovo. Kar je mogoče opaziti, je to, da so postajali vse bolj organizirani, sprva vse bolj množični. Mislim, da 1. novembra po zrušitvi nadstreška in 22. novembra, ko se je začela prva blokada fakultete, šlo je za Fakulteto dramskih umetnosti, kjer so študente in profesorje napadli med tišino za žrtve v Novem Sadu, ni nihče pričakoval, da bo iz tega zraslo družbeno gibanje nezadovoljnih državljanov. Študenti so tudi izjemno iznajdljivi, organizirani, ko je treba, duhoviti, odločni, njihov medij so družbena omrežja. Na proteste so hodili iz drugih delov države tudi zato, da bi se na poti pogovarjali z ljudmi, ki so pri spremljanju medijev omejeni; kjer informacije sicer dobijo s televizij, ki so študente razglašale za teroriste, tuje plačance. Potem so kolesarili, tekli in ves ta čas so glavne zahteve razkritje celotne dokumentacije o obnovi nadstreška, denarnih tokovih, podizvajalcih in seveda odgovornost. Marsikdo pa razmišlja tudi o akademskem letu, ki polzi iz rok. In zdaj imamo več mesecev tudi »študente, ki se želijo učiti«, ki šotorijo v parku pred predsedniško palačo in na cesti pred poslopjem skupščine. Ob peščici študentov so tam tudi Vučićevi podporniki; posnetki so razkrili, da so oboroženi s kladivi, palicami in še s čim.
Vas je bilo kdaj na protestih strah?
Strah ravno ne, ni pa vedno prijetno. Denimo prav v tem parku ali vmes med protestniki, ki so za blokade, in tistimi, ki podpirajo Vučića. Na velikem protestu 15. marca sva se z Janjo denimo znašla v nekakšni tampon coni, kjer so naju opozarjali, da naj bi bili na strehi nad nama pripravljeni kamni, ki naj bi jih vrgli na udeležence. To so bili protesti z več sto tisoč udeleženci, tako da je naloga dopisnika tudi oceniti, do katerega trenutka snemati v tej množici in kdaj jo zapustiti, da lahko vse, kar si posnel, pravočasno spraviš v Ljubljano. Precej sivih las zame in za kolege v centrali. Problem je namreč, da v takšnih masah tudi ne moreš računati, da bo internet deloval dovolj dobro in hitro, zato se je treba navadno vsaj za ta čas malo umakniti. In ljudje ves čas ugotavljajo, iz katerega medija si, ker tu v Srbiji je razlika med njimi zelo velika. Večina se je sicer strašno razveselila, da je prišla pogledat tudi slovenska RTV. Nasploh so najine reportaže množično delili, nekatere so imele več sto tisoč ogledov, z ogromno pripombami, da je to pravi javni servis, z vprašanji, ali lahko naročnino nakazujejo kar nam. Ker je tu poročanje pogosto zelo pristransko oziroma celo takšno, da s pravim novinarstvom nima prav dosti opraviti.
Pričakujete, da bodo protesti obrodili sadove?
Mislim, da se je Srbija s temi protesti vsekakor močno spremenila, ne glede na to, kakšen bo razplet. Študenti so prepričani, da vlade, ki nastajajo pod budnim očesom predsednika Vučića, ne bodo izpolnile njihovih zahtev, zato zdaj stopajo na politično prizorišče, torej politično artikulirajo svoje zahteve. Zahtevajo predčasne volitve, ki jih je konec prejšnjega leta ponujal tudi predsednik, a je takrat to možnost zaradi neenakih pogojev zavračala opozicija. Zdaj je večina teh strank pripravljena podpreti študente, na kakršenkoli način že. To bo neka lista študentov in profesorjev, znanih osebnosti, strokovnjakov. In seveda bo morala v volitve privoliti tudi oblast. Podporniki protestov so prepričani, da se je medtem javno mnenje tako obrnilo, da bi lahko Vučića premagali tudi v nepravičnih pogojih, ob milijonih proračunskega denarja, ki ga za to porabi vladajoča stranka, ob spornih volilnih imenikih, organiziranem množičnem uvažanju volivcev iz denimo Republike Srbske.
Bi po vašem mnenju študenti na volitvah lahko prevzeli oblast s svojo listo?
Nisem prepričan, da bi šlo tako zlahka, še posebej če se volilni pogoji, ki so jih v preteklosti kritizirale tudi mednarodne institucije, ne bodo spremenili. Ljudi, ki podpirajo nasprotno stran in verjamejo, da so protesti škodljivi za državo, da niso spontani in da so pravzaprav rušenje aktualne oblasti z nasiljem, je namreč še vedno veliko. Po drugi strani verjetno Vučić, odkar je na oblasti, še nikoli ni imel tako velikega izziva. Ko je mesto evropske komisarke prevzela Marta Kos, se je spremenila tudi ta retorika. Študenti v blokadi bi sicer želeli še bolj neposredno podporo Bruslja, ampak mislim, da se je v zadnjih mesecih tudi odnos do stabilokracije, ki je bila v interesu Unije, spremenil, čeprav imamo seveda še naprej države, ki razmišljajo predvsem o lastnih interesih. Ideja študentov je, da s svojo listo, kakršnakoli že bo, zmagajo in nato vlado prevzamejo za omejen čas, z jasnim programom, katere zakone je treba spremeniti, popraviti, po tem bi Srbi na volitve odšli še enkrat. A reči, da bomo ustvarili neodvisne, resnicoljubne, uravnotežene medije, je lahko, kako to narediti, še posebej relativno hitro, je nekaj povsem drugega. Ampak večina jih pravi, kdaj, če ne zdaj, prepričani so tudi, da bi se Srbija, če popustijo tokrat, spremenila še na slabše.
Kaj vse bi bilo treba spremeniti, da bi izkoreninili globoko korupcijo?
To je še eno tako vprašanje, kot kako ustvariti verodostojne medije. Vsi si predstavljamo, kako naj bi to bilo videti, ampak pot do tja, še posebej v takšnih zacementiranih razmerah, ko ima denimo Srbska napredna stranka 700 tisoč članov in je, recimo temu glavni delodajalec, to niso preproste stvari. Vsekakor je problem Srbije koncentracija moči, predvsem v eni stranki in enem človeku. Ljudje so jezni, ko na vodilnih mestih gledajo nestrokovne ljudi, ki pa imajo pravo strankarsko knjižico; ko vidijo, kako nekateri, ki so blizu oblasti, čez noč obogatijo; ko spremljajo, da se tudi podpora na volitvah kupuje, včasih z osnovnimi dobrinami – moko, oljem ali različnimi finančnimi pomočmi. Seveda so v tem smislu posebej »nevarni« mega projekti, na primer Beograd na vodi ali zdaj Expo 2027; ko se sprejemajo posebni zakoni; ko se izogiba javnim razpisom; ko postopki niso transparentni. Ampak seveda je treba gledati tudi z drugimi očmi – torej Srbija brez dvoma doživlja razvoj, poglejte samo ceste. Toda državljan Srbije se ob tem vpraša tudi, za kakšno ceno ...
S kom ste se pogovarjali za oddajo Mednarodna obzorja?
Preveč jih je, da bi jih zdaj našteval. Že v zadnjih mesecih se je nabralo ogromno sogovornikov, ki mi jih sploh ni uspelo objaviti v dnevnoinformativnih oddajah ali kakšne res kratke dele. Ta oddaja ni nastajala, kakor navadno nastanejo Mednarodna obzorja, ko si lahko vzameš nekaj časa in se posvetiš samo temu. Pri meni je bilo vse bolj sproti ob rednem poročanju. Posnel sem seveda tudi več intervjujev za oddajo – od študentov v blokadi, študentov, ki se želijo učiti, profesorjev, ki blokade podpirajo, in tistih, ki jih ne, do novinarjev, analitikov, politikov, tudi na kratko predsednika vladajoče stranke in bivšega premierja, predsednice skupščine, več predstavnikov opozicije, gibanja Proglas. Za slabih 20 ur intervjujev.
Je kdo odklonil pogovor?
Vseh sogovornikov, ki sem jih želel, nimam, žal ni uspel pogovor s predsednikom Vučićem, čeprav je že kazalo dobro, ampak je prišla pot v ZDA, vrnitev, domnevne zdravstvene težave, nato pot v Rusijo. Tudi njegov tesni zaveznik Aleksandar Vulin se mi ni oglasil. Nasploh je lažje pred kamero dobiti tiste, ki so protestom naklonjeni, kot tiste, ki jim nasprotujejo in govorijo o barvni revoluciji. Ker so njihova prioriteta domači mediji, od katerih je odvisen tudi njihov uspeh na političnem prizorišču. In še nekaj sogovornikov je, ki sem jih želel, pa mi jih ni uspelo dobiti, tudi zaradi načina, kako oddaja nastaja, ampak mislim, da bo to vseeno dober, širši vpogled v to, kar vre v Srbiji. Montaža bo zaradi tehničnih razlogov potekala v Ljubljani, tam bo namesto mene pomagala kolegica Nikolina Ilić, ki ji popolnoma zaupam, tako da bom jaz ostal tu. Tudi v montaži ne bo lahka naloga, ker sem v Ljubljano poslal ure in ure slike.
Septembra se po devetih letih dopisništva v Srbiji vračate v Slovenijo. Kako bi opisali to izkušnjo?
Pestra, raznolika, tudi naporna. Še posebej zadnje obdobje, ki se je začelo z oktobrskimi poplavami v Jablanici, ko je RTV pripravila akcijo zbiranja pomoči. Vsak dan sva posnela in zmontirala po dve reportaži, vmes so bila javljanja, pa vožnja, kakšna ura spanja. In ko se mi je ravno zazdelo, da si bom lahko na kratko oddahnil, se je zgodila tragedija v Novem Sadu. Po tem dogodku se je delo samo še stopnjevalo. Tuje agencije so sprva o Srbiji poročale minimalno, tako da je bilo vse odvisno od materiala, ki sva ga vsak dan posnela, od posnetkov na družbenih omrežjih. Občasno sem imel občutek, da je vsega toliko in da je že tako nepregledno ter razpršeno po vsej državi, da komaj sledim. Ampak tudi začetek je bil tak. Takoj po prihodu v Beograd sem več tednov preživel po Balkanu, takrat zaradi begunsko-migrantske krize. Vmes pa kup vsega, tudi lepih stvari, za katere žal pogosto zmanjka prostora, ker jih zasenčijo težave, tragedije. Denimo množična streljanja pred dvema letoma. Na desettisoče kilometrov po ne vedno najboljših cestah. Vsekakor tudi precej drugače od dopisništva v Berlinu. Bi pa rekel, da so me zadnji meseci vendarle precej izčrpali, ker so bili dnevi, ko res, ne pretiravam, ni bilo časa niti za hrano. Ampak taka pač je dopisniška vloga in jaz jo jemljem skrajno resno in odgovorno.
Kaj boste najbolj pogrešali?
Še ne vem. Kot sem prej omenil: včasih se ustvari vtis, da so tu sami problemi, ker je vsak dan v regiji vsaj en problem, o katerem lahko poročaš. Ampak vmes je bilo zares veliko lepih stvari. K sreči politika ni vse, in če ti ji uspe ubežati, so Srbija, Albanija, Črna gora, Kosovo, Severna Makedonija, BiH, Romunija, Bolgarija in Grčija vsaka po svoje čudovita država. Povsod srečaš prijazne, srčne ljudi, izjemno naravo, hrano, kulturo. Žal ni časa, da bi v tem užival. Bolj gledaš skozi objektiv. Včasih se kakšen gledalec ali poslušalec jezi, zakaj poročam samo o problemih, da to počnem nalašč ali kaj podobnega. Verjetno bom malo pogrešal nepredvidljivost tega območja, čeprav tudi to, da ne veš, kaj bo izbruhnilo jutri in kje boš takrat, ni najbolj prijetno. In kjerkoli že delaš kot dopisnik, si ustvariš življenje, četudi začasno – svoj mikrokozmos, prijatelje, znance, ki jih bomo seveda vsi malo pogrešali.
Kako menite, da se bosta na novo okolje navadila želva Šanti in psička Dora?
Medtem smo posvojili še dve mački – iz zapuščene škatle smo jih rešili pet, komaj rojenih, tri nam je uspelo oddati, dve sta zdaj naši. »Udomili«, kot pravijo Srbi, smo tudi Doro. No, to je še ena stvar, ki me na Balkanu večkrat razžalosti. Zapuščene živali. V prtljažniku avtomobila vedno voziva s sabo vrečo hrane, še posebej če kakšne kužke srečava na ne ravno obljudenih predelih. Včasih gledam naše živali in si mislim, kakšno srečo imajo. In vse so že vajene tudi življenja v Sloveniji. Mislim, da ne bo nobenih težah. Dora je čisto nora na dedke in babice.
