Na tradicionalnem gala koncertu, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice v izvedbi velikega televizijskega orkestra in izjemnih vokalnih solistov, bodo 20. junija na Kongresnem trgu v novih izvedbah zazvenele Benčeve največje uspešnice: Ta noč je moja, Kadar ognji dogorijo, Maja z biseri, Ob šanku, Zlata obala, Nosila je rdečo rožo, V veri, da boš srečna, Ljubil bi se, Navali narod na gostilne in druge. Voditelj edinstvenega glasbenega potovanja z Benčevimi prijatelji bo Jurij Zrnec, sovoditeljica pa Bernarda Žarn.
Kaj vam pomeni, da se bodo tokrat na Poletni noči poklonili vam?
Zame to ni bil poseben pretres, ker sploh nisem razmišljal o tem. Presenetilo me je, da je že 60 let od začetka moje kariere. Ko sem imel kakšnih 28 let, sem namreč nameraval že prenehati – češ da sem prestar. S skupino Srce sem hotel samo še posneti pesmi, ki sem jih imel napisane. Takrat sem delal tudi naslovnico za Anteno in sem si rekel »ravno prav«. Začel sem namreč zelo zgodaj, s 16 leti, zato se mi je takrat zdelo, da je to že zelo dolgo obdobje – ki pa se je v resnici šele začelo.
In kaj ste takrat nameravali početi?
Nič, ker nikoli nisem predalčkal ali načrtoval. Glasba so zame čustva in svoboda, način življenja. Zdelo se mi je samoumevno, da je to šlo zraven nogometa in vsega drugega, kar smo se šli v življenju. Vedno sem delal tisto, kar čutim, poslušam srce. Edino, kar me je presenetilo, je to, da sem toliko časa v tem na ta način. Nisem vedel, da me bo ta pot vodila tako daleč. Šestdeset let je minilo v trenutku. Vmes smo vzgojili sina. Zdaj je star že 21 let in prejšnjo nedeljo je z Vukovarjem prišel v prvo hrvaško nogometno ligo. Nekajkrat mi je prišla na misel tudi ideja, da bi dokončal likovno akademijo. Moja sestra je dve leti starejša od mene in se mi zdi super, da hodi na tretje univerze, a potem sem se spomnil, da mi je ostalo še songov za en album. Pesmi so namreč tiste, ki ostanejo, obrazi izginejo. Ljudje se te bodo zapomnili po pesmih, če so dobre. Tako veš, da si nekaj vrednega naredil – no, ne vrednega, saj nikoli nisem pisal ali ustvarjal glasbo za to, da bom »hitmaker«. Za skupino Gu Gu sem sicer za zabavo ustvaril glasbo za pesem Ljubil bi se na besedilo Alenke Štebe in F. romanca v kinu Sloga. Melodije mi namreč ves čas rojijo po glavi kot metulji. Takrat sem si rekel, da bi morda lahko ustvarjal hite, a sem vedel, da ne bi bil srečen, če bi to počel.
Koliko pa sodelujete pri pripravah na Poletno noč?
Pri tem projektu imam velik delež. Vem namreč, kakšna je jakostna lestvica mojih pesmi in do kod jih je kdo sposoben odpeti, ker niso ravno preproste. Ampak v glavnem so zraven prišli ljudje, ki so nekako povezani z mano. Recimo z očetom Alenke Godec, Gula smo mu rekli, smo bili, ko ona še ni bila rojena, skupaj z Bracem z The Generals v Švici, oče Anike Horvat pa je bil včasih eden najpomembnejših glasbenikov na Obali in moj zelo dober prijatelj – tudi, ko nje še ni bilo. S Tomom Jurakom pa sva bila skupaj pol življenja. Bi si želel še nekaj drugih, a ni šlo časovno, ponekod so bile tudi finančne omejitve. Gre le za nacionalno televizijo. Kompromisi so bili. Všeč mi je, da bosta na odru oba orkestra – simfoniki in big band, v katerem sedijo vrhunski glasbeniki, vsi tudi moji prijatelji in znanci, plus vokalisti, spremljevalne vokalistke ter zborček. Še nekateri, ki so še vedno aktualni, pa bodo zraven v manjših zasedbah. Vsi, ki sem jih povabil, so takoj privolili – in zanimivo, nihče ni spraševal ne o financah ne o ničemer drugem, ampak so mi rekli samo, da jim je v čast in da se vidijo zraven.
Čigava ideja pa je bil Jurij Zrnec?
Z Zrnecem sva prijatelja. Zelo spoštujem, kar dela, in on verjetno tudi mene. Predvsem pa se mi zdi blazno dober izvajalec in interpret. Videl sem ga v tem filmu, a me je prehitel. Po naključju sva se srečala na ulici, in še preden sem ga utegnil vprašati, mi je odvrnil: »Da!« Ko sem to povedal na televiziji, so čisto znoreli – če sem neumen, da je on superzvezdnik, da je predrag, da so ga že nekajkrat hoteli dobiti in da ne bo šel, da to njega ne zanima. Pa sem jim odvrnil, da njegovo privolitev že imam. Nato me je Greblo vprašal, ali sem res dobro premislil, saj se lahko v minuti prelevi v mene. Odgovoril sem mu, da to tudi iščem. Ko sva z Jurijem odhajala s prvega skupnega sestanka, me je pobaral, ali bi šel v Platano vprašat Mari, ali nam posodi »šank«, da ga bomo imeli na odru. Njegove ideje so atomske, pri njem so nadgradnje iz sekunde v sekundo. Tako da me prav zanima, kaj bo na koncu.
Kako pa kaže z vašimi koncerti in jugoslovansko turnejo, ki ste jo s pomlajenim Septembrom nameravali izvesti jeseni 2023?
Takrat sem dal vse malo na stran in še vedno ni vse jasno, ampak pred kratkim sem potrdil prvo stvar – festival v Postojni julija. To mi bo verjetno tudi pokazatelj, v kakšnem stanju sem, ali lahko peljem zdaj že tako zgodaj ali ne, glede na probleme, ki sem jih imel. Če bom v redu, se bom aktiviral in posnel tudi novo ploščo. Potem je pa res konec.
V 60. in 70. letih ste s skupino September med drugim nastopili na Kubi, v Sovjetski zvezi, Belgiji, Italiji, Franciji, Nemčiji in ZDA. Kako se spominjate tistih časov?
Vedno se rad spomnim vsega tega. Mene nikoli ni zanimala samo turneja, iti nekam in igrati. Tudi butasti smo bili ravno prav, da nas denar ni nikoli preveč zanimal, ker smo ga po navadi tudi vedno sprašili tam, kjer smo bili. Ampak smo pa živeli. Mene je vedno zanimalo, kaj je tam, kakšni so ljudje, na kakšen način živijo. Mi smo iskali prijateljstvo in ta druženja so mi ostala v lepem spominu. Glasba je bila na drugem mestu. Vse drugo je bilo bolj pomembno.
Če pogledate na svojih 60 let ustvarjanja, ste zadovoljni s doseženim, bi si želeli še več?
Če kratko in jedrnato odgovorim, bi vse še enkrat naredil čisto drugače, ker točno vem, kje so napake in kje sem se zmotil, pa tudi tehnologija je bila takrat čisto drugačna. Je pa res, da ne bi mogel dobiti tega občutka, te duše, tega, kar so ljudje dali – tega, kar so glasbeniki z mano ustvarjali. Vedno sem imel srečo, da sem igral s pravimi – tega se ne da umetno ustvariti. Umetne inteligence so dandanes sposobne v nekaj sekundah narediti hit. Tega me je malo strah. Žal mi je tudi nekega časa. Danes zjutraj sem se spomnil na to, ko sem zagledal neko fotografijo iz Woodstocka. Na njej je bila krasna hipijevka, ki je sedela med tistim milijonom ljudi. Tisto je bilo gibanje, to ni bil koncert. Tam sta sicer bila Jimi Hendrix in Janis Joplin, a je bilo tudi milijon mladih ljudi z vsega sveta. To je bilo prijateljstvo. To je bilo proti vojni. To je bila ljubezen. To je bilo tisto, kar manjka danes na tem svetu. Kdo bi si mislil, da zdaj živimo v tako nevarnem času? Ko sem videl tisto fotografijo, mi je postalo hudo in takoj sem razumel, zakaj mi kakšen mlad človek ali sin katerega od mojih prijateljev reče, da nam zavida, ker smo živeli v času Woodstocka. Medčloveški odnosi so danes katastrofalni. Potrebujemo več komunikacije, spoštovanja, ljubezni in razumevanja. Odtujenost je postala strašna.
