Dopisnica RTV Slovenija z vojnih območij Karmen Willum Švegl se je v preteklih letih oglašala že s številnih kriznih območij. Trenutno spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu, levji delež pa ji seveda jemljeta Iran in Gaza.
Kot vojna dopisnica vidite marsikaj, kar je nam lahko prihranjeno (ker nam ni treba spremljati dogajanj, če ne želimo). Imate ali pa ste imeli kdaj zaradi tega tudi nočne more?
Seveda, sanje in nočne more. V spanju priplava na plano vse to, kar se čez dan ali pa tudi mesece in leta kopiči. Dolgo obdobje po rojstvu sina Oskarja sem sanjala deklico, štiri ali pet let je bila stara, ki je pritisnila na sprožilec bombe. Še danes bi jo lahko narisala, vse njene obrazne poteze, rdečo obleko, potegnjeno čez pumparice. Negotov nasmešek. Sprožilec, ki ga je imela v rokah kot igračo, je bil z žico povezan z več deset kilogrami eksploziva. Videla sem jo, srečali sva se z očmi in potem bum, vse je bilo v prahu, ničesar ni bilo mogoče več videti. In te sanje sem sanjala vsaj dvajsetkrat, vsak dan znova, vedno isti pogled deklice in nekoliko drugačna eksplozija. Pa to ni bila edina nočna mora.
Ste bili kdaj tudi v nevarnosti?
Predvsem, ko gledaš nazaj, se zaveš, da bi se lahko končalo tudi drugače. Ravno sem sestavljala prispevek s svojega arhivskega materiala, Irak, Afganistan, Sirija. Pri nekaterih posnetkih sem nezavedno zapirala oči, nisem jih mogla zares gledati. Zalotila sem se, da mi je neprijetno za tisto punco na posnetkih, zame. Najhuje je bilo zagotovo v Iraku, ko res samo po naključju nisem sedela v vojaškem vozilu, ki je zapeljalo na obcestno bombo. Vsi, ki so bili v vozilu, so bili ubiti. Poskusila sem pomagati prevajalcu, ki je še dihal, a zaman. Potem sem za roko poskusila potegniti še enega vojaka iz tega neprebojnega vozila, ki naj bi bilo varno in mi je v roki dobesedno ostala njegova roka. Eksplozija je ljudi dobesedno razkosala. Bilo je res grozno. Ko vidim te posnetke, mi res postane slabo, dobim potne roke.
Trenutno vam verjetno levji delež pri delu jemlje vojna v Iranu, ki je nekako zasenčila morijo v Gazi. Vidite kakšno možnost za mir v bližnji prihodnosti?
Res je, iz ene vojne v drugo. V Gazi še vedno vsak dan umre tudi do sto ljudi, a je vse to zasenčila geopolitika. Velike države, veliki interesi. Vojna v Iranu je tista velika vojna v regiji za moč in premoč. Gaza je preizkušnja človečnosti. Za svet ne zelo pomembna vojna, za tamkajšnje ljudi odločilna. Civilisti, ki so ujeti na samem morišču. V Iranu vsaj lahko bežijo. Država je velika, še vedno so zares varna gorata območja, ki jim je vojna vsaj za zdaj prizanesla. Ljudje skušajo množično tudi zapustiti državo. Turčija že svari pred novo begunsko krizo. Kaj se pa zares dogaja v državi, bolj ali manj ugibamo. Internet je skorajda pretrgan, ljudje res težko vzpostavijo kontakt z zunanjim svetom. So pa seveda žrtve notranje represije in zunanje agresije. Žrtve v Gazi pa so, lahko bi rekla, le še naša slaba vest. Nisem si predstavljala, da bo ta vojna trajala toliko časa. In še manj, da bo tako zelo krvava, res nepredstavljivo število žrtev. Tega z ničimer ni mogoče opravičiti. To trpljenje je preprosto nepredstavljivo. In vedno znova me presune, da so ljudje psihično, čustveno sploh zmožni preživeti take bolečine, take izgube. Gaza je zdaj tisti konflikt, ki trka na vest vseh nas. Kaj lahko kot posamezniki sploh naredimo, da se kaj takega ne bi več dogajalo? Malo ali skoraj nič, zato tudi vidimo, da se gledalci kar malo nemočno obračajo stran od teh zgodb, od posnetkov, ki so včasih res preboleči za naše oči. Predvsem, ker možnosti za mir še vedno ni zares na obzorju.
Kaj vas v zvezi s tem najbolj boli?
Ta mala izstradana telesa, lačni otroci z velikimi očmi. To je res strašljivo, in da se to dogaja tukaj, zraven mene, je skoraj nepredstavljivo. Ceno zdaj zares plačujejo otroci, šibki, tisti, ki si ne morejo priboriti niti kosa kruha na dan. Poleg vojne se bije tudi notranji boj za preživetje. Ko govorim s prijatelji, ki so še v Gazi, pravijo, da vlada le še zakon džungle. Ljudje tvegajo in ostajajo na območjih, kjer izraelski vojaki res streljajo na vse, kar se premika, ker se bojijo oditi, ker nimajo niti šotora, da bi si ga postavili kje na tako imenovanem varnem območju, ki to seveda ni. In potem žrtve, pogrebi, drobna trupla, zavita v bele rjuhe. Kako nepojmljiva mora biti bolečina za starše, ki pokopljejo – kot tista zdravnica – svojih devet od desetih otrok. Res nepredstavljivo. Gaza je za tuje novinarje še vedno povsem zaprta. Pokrivala sem vojno v Gazi leta 2014 in 2008, vsakič so te zgodbe ljudi, družin bile res pomembne. Vidim, da se javnost, naši gledalci čutijo nemočne ali celo krive.
Trenutno živite v Kairu. Kakšno je življenje tam?
Kairo je Bližnji vhod in Afrika hkrati. Ljudje so zelo impulzivni, hitro se skregajo in spet spoprijateljijo. Všeč mi je ta energija. Je pa tudi veliko izzivov. Rada rečem, da je Kairo odličen za dopust, da so piramide veličastne in jih je enkrat v življenju zares treba videti. Čez kak mesec pa imaš vsega dovolj in potem se zaveš, da seveda nisi na dopustu. Da vsak dan za kakšno uro ali dve zmanjka elektrike. Ko udarja Hamsin – znameniti puščavski veter, ki je tradicionalno trajal 50 dni - ni špranje, skozi katero ne bi napihalo peska, vse do postelje. In potem seveda onesnažen zrak, ki ga dihamo in vse veselje, ki ga prinese s seboj desetmilijonska afriška prestolnica. In si od Evrope precej dlje kot v kilometrih.
Zakaj so dopisništva še vedno pomembna tudi v tem času, ko je skoraj vse dostopno z nekaj kliki na telefonu?
Mislim, da se ljudje dušijo v poplavi novic. Da vse manj vedo, kaj je res in kaj ni. Menim, da ima novinarstvo prihodnost, da ljudje potrebujejo verodostojne vire. Pogosto dobivam sporočila, v katerih me ljudje sprašujejo, ali je nekaj, kar so videli na družbenih medijih, res. Ali je varno potovati v neko državo, na kaj naj bodo pozorni. Tudi podjetja sprašujejo, ali je tam v arabskem svetu res mogoče funkcionirati, kako se naj njihovi sodelavci spoprimejo s kulturnimi izzivi. In velikokrat povedo, no, zdaj pa končno vemo, kako je v Ukrajini ali pa v Palestini. Kljub poplavi posnetkov, informacij, jim poročanje nekoga, ki govori njihov jezik, ki razume njihovo kulturo, si deli njihove vrednote, veliko pomeni. Kot nacionalni medij, mislim, da je naša dolžnost, da to ohranjamo.
Kako pa je sploh prišlo do tega, da ste postali vojna dopisnica?
To je bilo prej naključje kot kaj drugega. Nisem kak adrenalinski navdušenec. Ne vozim hitro, ne smučam hitro, nikoli se nisem preizkusila v skakanju v globino. Sem pa vedno želela pisati zgodbe. Da jih lahko poveš, napišeš, posnameš, jih moraš najti. In v krajih, kjer se ljudje soočajo z največjimi preizkušnjami v življenju, so njihove pripovedi res presunljive. To me vedno znova pritegne. In morda si domišljam, da ljudje od mene pričakujejo, da jim vse te zgodbe prinesem naravnost v dnevno sobo. Čutim se odgovorno in ne želim jih razočarati.
Kako zelo pa je skrbelo oziroma še skrbi vaše domače, kadar ste na nevarnem območju?
Gotovo jih je skrbelo in jih še vedno. Tudi zato, ker, ko poročam iz kakšnih bolj nevarnih krajev, je pri njih Oskar. Ob Deklici z vžigalicami zajoka, ker ga skrbi, ali bo tudi on ostal brez mame. Mislim, da te njegove izrečene in še bolj neizrečene skrbi bolijo starše. In res je dilema, ali je vse skupaj vredno. Misliš, da ni nevarno, da že veš oceniti, kdaj se odločiš za kako pot in kdaj ne. Ampak lahko se zmotiš. In, če se zmotiš enkrat samkrat, je lahko konec.
