Tomo Vran je akademski slikar in grafik. Po študiju je dve leti poučeval umetnostno zgodovino na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru in Piranu. Nato se je zaposlil v Inštitutu tovarne Tomos v Kopru, kjer je šest let vodil oddelek za industrijsko oblikovanje. Leta 1979 je spoznal, da ne more biti hkrati oblikovalec in slikar in dokončno pretrgal vezi z dizajnom. Od leta 1980 deluje kot svobodni umetnik. Prvo samostojno razstavo je pripravil v Trstu leta 1981. Njegove samostojne razstave so poleg v Sloveniji gostili tudi v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Sodeloval je tudi na številnih skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, že 28 let pa je selektor za mednarodno likovno kolonijo Ljubljana Festivala. Letos bodo gostoljubja deležni umetnice in umetniki iz Francije, Bolgarije, Italije in Republike Kitajske ter štirje iz Slovenije.
Kaj je na tej koloniji, da ste njen selektor že 28 let?
Običajno kolonije v Sloveniji potekajo tako, da gredo slikarji iz mesta nekam na podeželje in delajo v stiku s naravo. Ta kolonija pa je izrazito urbana, je v središču mesta, in to v času dogajanja Ljubljana Festivala, ko ne samo prizorišča festivala, ampak ves center Ljubljane vre od ustvarjalnosti. Posebno vzdušje je in to daje tudi koloniji oziroma slikarjem, ki ustvarjajo v tem času, poseben impulz.
Česa pa se najbolj veselite?
Težko rečem, bomo videli, ko se bodo zbrali vsi slikarji, kako se bodo povezali in kakšno bo vzdušje. Prepričan sem, da bo v redu, ker do zdaj je vedno bilo.
Kako izbirate udeležence?
Sam sem zelo veliko razstavljal po Evropi, osem let, dva mandata, sem bil tudi podpredsednik Evropskega sveta umetnikov. Z vsemi temi srečanji sem spoznal zelo veliko umetnikov. In če nekoga poznaš, če veš, kakšen je njegov karakter in veš, kako dela, je dosti lažje. Tako da nikoli nisem imel težave povabiti slikarjev iz tujine. Ko se spoznaš z več slikarji, tudi zaupaš njihovemu mnenju o nekom, ki ga še ne poznaš. Mora biti karakter človeka, ki se zna vključiti. Da ni nekdo, ki bi s svojo prisotnostjo in s svojim egoizmom pokvaril vzdušje v koloniji. Na Pergoli se lahko z umetniki mirno pogovarjajo novinarji ali pa samo obiskovalci, ki pridejo mimo. Pred leti sem bil povabljen na neko likovno kolonijo, bilo nas je okoli deset. Eden je nastopil izrazito egoistično in razdiralno in tretji dan sem rekel: »Hvala lepa«, ker nisem prišel tja, da bi prenašal komplekse od nekoga, ki pride tja sproščat svoje osebne frustracije. Drugi kriterij je pa seveda, da je profesionalec, saj se dobimo v nedeljo, z delom začnejo v ponedeljek zjutraj, do četrtka zvečer pa morajo biti slike dokončane, kajti v petek ob 12. uri je odprtje razstave.
Še slikate?
Ja, seveda. Dosti manj pa razstavljam. Imel sem več kot 100 samostojnih razstav po celi Evropi in kakšne posebne promocije ne potrebujem več. Danes je to tudi praktično bolj strošek.
H kateri kulturi pa se največkrat zatečete zunaj slikarstva? Kaj vas še polni?
Meni je predvsem všeč povezava glasbe in slikarstva. Praktično uporabljamo različne jezike za isto tematiko. Nekdo uporablja besede, nekdo glasbene note, nekdo pa barvne tone. S svojim jezikom tolmačimo sedanjost oziroma to, kar doživljamo.
Šest let ste delali tudi kot industrijski oblikovalec in vodja oddelka za industrijsko oblikovanje v Tomosovem inštitutu v Kopru. Vam je žal, da ga ni več?
Absolutno. V Inštitutu je bilo toliko znanja, toliko nadvse sposobnih ljudi. Žal mi je tudi, da Univerza na Primorskem ni izvirala iz tega znanja, ampak je bolj podružnica ljubljanske univerze. Časi se menjajo in na Obali nam je uspelo uničiti praktično vse. Če samo pomislim, kakšna podjetja smo imeli od Istrabenza do Intereurope. Intereuropa je bila eno od največjih evropskih podjetij, danes pa spada pod Pošto Slovenije.
