Raper Doša je na sceni od konca 90. let prejšnjega stoletja. Prvič se je na nosilcu zvoka pojavil leta 2000 kot polovica naveze Da II Deuce s komadom Dost Vas Mam!, sledil je podtalni hit Fuknte sredince v zrak. Bil je tudi član kolektiva Sami norci. Svoj prvenec, dvojni album z naslovom Memento Mori, je izdal šele leta 2010, svoj drugi album z naslovom IRU: tok misli ali daljše Izpoved razočaranega uma: tok misli pa 11 let pozneje.

Večina je zdaj na morju, kako to, da ste vi v Ljubljani?
Jaz si bom vzel dopust pozneje, ko bo tukaj zima. Šel bom na Tajsko. Kraje malo menjam, ampak Tajska mi na tri mesece ne uide. Zelo so mi namreč všeč tamkajšnji srečni ljudje, vse je tako sproščeno, ter seveda okolje, plaže, morje, predvsem pa je poceni.

Petindvajsetega julija vas čaka nastop v ljubljanskem Apotheka cocktail baru. Kaj pripravljate?
S šefom tega lokala se poznava že 25 let, tam tudi občasno malo pomagam v strežbi in je v bistvu čudno, da se nismo že prej dogovorili za to, glede na to, da imamo enkrat na teden koncerte. Pred dvema, tremi meseci smo ga začeli načrtovati. Predstavil bom nekaj komadov s prve plošče, nekaj z druge, kakšen komad bom tudi prvič odrepal v živo. Poleg mene bosta v postavi v živo še boben in bas, za ostalo pa bo poskrbela matrica. 

Omenili ste, da boste kakšen komad prvič zapeli v živo. Pomeni to, da se rojevajo tudi nove pesmi, mogoče celo album?
Ogromno pesmi imam na zalogi, tudi že posnetih. Iščem pa neki prostor, da bi ga najel in si spet uredil studio, saj ga nimam že od leta 2022. Vso glasbo namreč delam sam, sam jo posnamem in jo zmiksam. Tako da me to malo ovira.

Jure Klobčar

Glede na to, da ste kot večina raperjev družbenokritični – če bi morali danes napisati pesem, o čem bi govorila? 
Kaj pa vem. Ne pomaga biti družbenokritičen, ker se nič ne spremeni.

Vas po navadi navdihujejo slabe stvari ali dobre? 
Pri meni ne pride ravno naravno pisanje o lepih stvareh, denimo: »Juhuhu, lep je dan, gremo na bazen ...« Od nekdaj se me je bolj dotaknila glasba, ob kateri sem nekaj začutil, in takšno delam tudi sam. Včasih se sicer poskušam prisiliti, a to ni to.

Kako ocenjujete trenutno slovensko rapersko sceno? 
Hip hop je globalno evolviral. To, kar je danes, je nekaj drugega, kar je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja. Enim je zelo težko iti s tem, drugim manj, tretji pa so šli popolnoma s tem. Problem je bolj v publiki, ki je sploh ne gane več, kaj poveš, ampak samo še forma. Na koncu je skoraj že tako, da če poveš, kaj, utrujaš: »Kaj mi to govoriš, a zdaj te bom pa še poslušal?« Samo še malo »autotuna«, da se na pol zrima in to je to.

Kako gledate na spor med Challetom Salletom in Zlatkom?
Tako, da je en slab, skoraj »neomembe« vreden raper vzel v usta enega dobrega raperja in ga je on pojedel.

Ste vi po posredovanju v sporu med moškim in dekletom na Trubarjevi ulici leta 2021, v katerem ste jo grdo skupili, še vedno tako zaščitniški do žensk?  
Verjetno bi bil, bi si pa želel, da mi ne bilo treba, ker me je to veliko stalo. Ampak tisto ni bila stvar odločitve, ampak spontanosti. Še preden sem točno vedel, kaj se dogaja, se je že zgodilo. To, da priskočiš na pomoč človeku, se mi zdi osnova, za katero bi moral stremeti vsak človek.

V napadu moškega ste bili precej telesno poškodovani. Kaj vse ste utrpeli? 

Imel sem trikrat zlomljeno ličnico. Zdaj imam notri štiri titanske ploščice. Na urgenci mi sicer tega niso odkrili. Šele ko sem se počasi začel celiti in je vse uplahnilo, sem ugotovil, da mi polovica obraza malo visi dol. In takrat so mi šele ugotovili zlome ličnice in so se mi jo spravili popravljat, ampak še zmeraj se mi zdi, da mi desna stran malo visi. Ljudje pravijo, da se ne vidi, jaz pa se vedno nastavljam na levo. Pa nos je bil zlomljen.

Jure Klobčar

Brala sem, da tudi slikate. Kaj najraje?
To je hobi. Že dolgo nisem slikal, v glavnem pa slikam akrilne potrete na platna. Sem umetniška duša na več področjih.

Ste kdaj med slikanjem dobili kašno idejo za pesem ali obratno? 
Ne, tudi ne želim povezovati Doše raperja z Došo slikarjem. So mi že rekli, da bi moral narediti kakšno razstavo, a tega ravno zaradi prej omenjenega ne želim. 

Že petnajst let ste tudi oče. Sta s sinom povezana? 
Da, ampak žal manj, kot bi hotel, ker zdaj je v obdobju, da če ne organiziram nekaj posebnega, mu ni za biti z mano. Zdaj ima svoje stvari.

Tudi njega zanima glasba ali slikarstvo?
Ne, tukaj ni po meni. Posluša glasbo, enkrat je bil tudi na mojem koncertu skupaj z mamo, ko je bila tudi prvič in edinkrat, leta 2021 v Gali Hali, kjer sem imel koncert s celotnim bendom. To mi je bilo v velik ponos in tudi on je bil ponosen. Je pa čisto v drugih vodah, v mehatroniki, zdaj gre v srednjo šolo. 

S čim se vi poleg glasbe še ukvarjate? 
Z vsem, kar je povezano z zvokom –  od reklam do snemanja zvoka na setih in zvočne postprodukcije. Tudi tu me ovira to, da nimam studia. Še vedno tudi nisem čisto obupal nad produkcijo glasbe. Mogoče mi bo pa enkrat uspelo poslati pošto na pravi elektronski naslov nekomu čez lužo. Sanje morajo živeti.

Kaj radi počnete v prostem času?
Zelo rad potujem. Je pa smešno, ker bi rad videl ves svet, a hkrati bi ves čas hodil na Tajsko. Če bi imel dosti denarja, bi vsakič šel na Tajsko, pa še na nekaj novega. A zagotovo je najboljše porabljen denar tisti, ki ga daš, da nekam greš. Najrajši grem sam, nekaj posebnega je na tem.