Pesem govori o tisti tišini, ki ostane po ljubezni, o drobnih spominih, ki živijo v predmetih, pogledih, kretnjah. Nežno zgrajen aranžma s sodobno produkcijo in živo zasedbo poslušalca vodi čez čustven lok izgube, hvaležnosti in sprave s preteklostjo. Posebno vlogo ima videospot, posnet na Krasu, kjer se sedanjost prepleta s preteklostjo. V njem nastopajo Ana Zupan in Gabrijela Golob, režiral pa ga je Tomaž Marc. Snemanje je potekalo hitro in intuitivno, v enem samem dnevu, brez nepotrebne drame. »Dovolj je resnica, naravna svetloba in ekipa, ki ve, kaj išče,« pravi Pertinač.
Počasi, iskreno, dosledno
A pesem in spot sta le del širše zgodbe ustvarjalca, ki svojo pot gradi počasi, iskreno in dosledno. Ob mikrofonu odkrito spregovori o tem, kdo je, zakaj ustvarja in zakaj ostaja zvest sebi tudi takrat, ko je bolj modno slediti trendom.
Boštjan Pertinač ni le kantavtor – je tudi učitelj, producent, založnik, kitarist, vodja glasbene šole in človek mnogih vlog, ki ga žene ustvarjalni nemir. »Ko mi je dolgčas, začnem ustvarjati – naj bo to glasba, kuhanje ali kaj tretjega. Rad imam, da je dan razparceliran, da ni monoton.« Poleg ustvarjalnosti je stalnica tudi Kras in njegova narava, ki mu pomeni neizčrpen vir navdiha. »Ko se pelješ čez kraško gmajno ali greš na sprehod, začutiš tisti duh, o katerem je pisal že Kosovel.« Kras je namreč drugačen, ima neko svojo tiho moč, svojo trmo, svojo eleganco.
Kraška pokrajina po njegovem ni le suha in kamnita – v sebi ima svetovljanskost. Sežana, od koder prihaja oziroma po njegovih besedah kar Kras v celoti, je v bistvu predmestje Trsta. Tam so se mešale kulture – katoliška, pravoslavna … Podobno kot v Sarajevu. Vsega je bilo. »In mislim, da je prav ta mešanica pustila pečat tudi na ljudeh tukaj. Imamo neko posebno odprtost, neko gospodskost, ki morda od zunaj ni očitna.«
Italijanski navdih
Ta občutek odprtosti in italijanskega vpliva se odraža tudi v njegovi glasbi. »Moji največji vzori so italijanski kantavtorji – De André, De Gregori … Tisti stari mojstri, ki so znali združiti poezijo, glasbo in držo. Vplivali so tudi na druge slovenske kantavtorje – Smolar, Kreslin, predvsem pa Mlakar, ki je s svojo poetiko naredil nekaj popolnoma novega v slovenskem prostoru. Italijanski kantavtorji so bili na neki način skupna točka mnogim.«
Glasba in politika?
Čeprav ima Boštjan Pertinač jasno mnenje o družbi, se v politiko ne namerava podati. »Glasba ima moč, ki je politika nima. Politiki se glasbenikov včasih celo bojijo. Ko se zgodi nekaj močnega – kot na primer Thompsonov koncert v Zagrebu – vidiš, kako lahko glasba mobilizira množico. Pravzaprav me je tisti koncert nekako spominjal na prav določene dokumentarne filme iz preteklosti … Ampak mene politika ne vleče. Mogoče bi kdaj pomagal lokalno, v svoji občini, ampak moje orodje so strune, ne govorniški oder.«
Boštjan zase pravi, da piše tisto, kar čuti. Včasih je to subtilno, včasih zelo neposredno. Ima tudi družbenokritične pesmi, ampak niso vedno na prvo žogo. Bolj pomembno mu je, da ostaja zvest tistemu, kar je v njemu v tistem trenutku. »Glasba ni le odziv – je proces,« pravi. In roko na srce – Pertinača ljudje začutijo. To pa tudi zato, ker kantavtorstvo razume kot dolgotrajen proces, ki ne temelji na hitrih učinkih. »Vsak koncert prinese novega poslušalca. Pot kantavtorja ni kratka in hitra. Ni hitov, ki trajajo tri tedne. Je dolga pot, a tisto, kar je pristno, ostane. In mislim, da je to edina prava pot. Ti ne slediš trendom – ti jih ustvarjaš.«
Doba vplivnežev …
Čeprav je diplomiral iz multimedije, obvlada montažo, videoprodukcijo in spletne vsebine, ni aktiven vplivnež. »Znam delati vse – snemati, montirati, pripravljati vsebine za splet. Ampak nimam potrebe, da bi bil prisoten povsod. Za slovenski trg je to premajhno. Če pa bom kdaj dobil dobro idejo, ki bi delovala tudi zunaj, jo bom zagotovo razvil.« Seveda pa rad pomaga mlajšim, ki se šele prebijajo na sceno.
Kitara? Ne, ni več prostora!
Glasbena pot se pri njem ni začela z akustično kitaro, temveč s pozavno. Z vpisom v glasbeno šolo se je namreč tudi zanj vse obrnilo na glavo: »Vse kitarske ure so bile polne. Tudi bobni, klavir in violina – vse je bilo že zasedeno … A ostala je pozavna. Pozneje sem z očetom – skrivaj pred mamo – kupil kitaro. Mami sem govoril, da grem k očetu igrat igrice, ker ima boljši internet, ampak sem v resnici igral kitaro. Potem pa je prišla ljubezen do metala, do rocka, bendi, tudi nastop na zadnjem Metal Campu. A z leti sem spoznal, da me kantavtorstvo najbolj izpolnjuje.«
Svoje znanje in izkušnje prenaša tudi naprej – kot učitelj. »Poučujem mlade in mlade po srcu. Najmlajša učenka je bila stara štiri leta, najstarejša pa 90.« Pri vsem tem je povsem jasno, da glasba res nima starosti.
Melodije morja in sonca
Festival Melodije morja in sonca 2025 je zanj pomenil poseben izziv. »To je eden redkih festivalov v Sloveniji, ki še nekaj pomeni. Oder v Avditoriju ni majhen. Priprave trajajo tedne – vaje z bendom, postavitev luči, kamera, aranžmaji, izbira obleke … Ves teden smo bili v Portorožu. Jaz sem imel srečo, da sem iz bližine in sem se lahko vozil domov, čez Strunjan, če ni bilo prevelike gneče. Ampak vse skupaj vzame precej časa in energije.«
Kljub intenzivnemu tempu festivala pa poudarja pomen povezovanja: »Tam smo se veliko družili, povezovali. Mislim, da je to ena najdragocenejših plati festivala. Ne gre samo za nastop. Gre za skupnost, za srečanja, za to, da drug drugega podpiramo.«
Bo kdaj MMS kot Sanremo?
Primerjave z italijanskim Sanremom Boštjan ne zavrača, a jih postavlja v realne okvire. »Smo na dobri poti, ampak Sanremo ima zgodovino, produkcijo, veliko večji proračun … Italija je velika država. Mi smo majhni. Ampak če bomo delali srčno, premišljeno, bi lahko naš festival dobil še večjo veljavo. In mislim, da se to že dogaja.«
Slovenski supermani
Pred kratkim je na velika platna prišel novi Superman … Kdo pa je superjunak za Pertinača? Takoj se je spomnil hudih požarov na Krasu in kot iz topa izstrelil: »Gasilci. Zdravstveni tehniki. Civilna zaščita. Tisti, ki jih ne opazimo, dokler jih ne potrebujemo. Ko pa jih potrebujemo, smo jim neskončno hvaležni. To so moji supermani. Ne tisti na platnu – tisti v resničnem življenju.«
Boštjan Pertinač ostaja zvest sebi in svoji poti. V času, ko se marsikaj meri v všečkih in algoritmih, on vztraja pri tišini, ki pove več kot beseda. Njegova nova skladba ni zgolj pesem – je trenutek, ki se zgodi med verzoma. Tišina, ki ne išče pozornosti, ampak jo naravno pritegne. In glasba, ki ne potrebuje dodatkov, da bi bila pomembna. Ker je že sama dovolj.
