Radio Ga Ga in imitacije so njegova ljubezen, s svojimi domiselnimi vprašanji in zabavnimi komentarji pa gledalce nasmeje s svojo rubriko Ne, resno? V oddaji Svet na Kanalu A. Z Juretom Mastnakom bosta svojo satiro iz Radia Ga Ga, pomešano s stand upom, pripeljala na letošnji festival Panč. Vse pa se je začelo na njegovi valeti, ko je dobil okus po nastopanju.
Ali ste bili vedno smešni? Ste sanjali, da zabavate ljudi, da boste komik?
Mislim, da še zdaj nisem smešen. Nimam tega občutka, da bi bil smešen, tudi nikoli v družbi ne skrbim za smeh. Kdaj mi je kar grozno, ko mi kdo reče: »Daj, ti boš malo tega imitiral.« Ali kaj podobnega. Od vedno mi je bila blizu politična satira in imitacije – to sem jaz. Že v osnovni šoli sem začel, potem pa je bila usodna valeta, ko me je v to nagovorila Raayeva mati. Učila me je glasbo, in neki sošolec ji je prišepnil, da imitiram. Ona je režirala valeto in rekla, da bom imel točko. Ko je slišala moje imitacije, je toliko časa vztrajala, da sem privolil. Čeprav sem bil zelo sramežljiv fant in je bila največja drama vedno to, da sem moral pred razredom recitirati pesem ali karkoli drugega, sem privolil – in potem se je začelo...
Takrat ste začutili adrenalin in željo po nastopanju?
Da, takrat sem to začutil. Mislim, da vsi malo hrepenimo po pozornosti – in tam sem jo dobil. Tam so ljudje gledali mene. Očitno je malo tistega narcisa priplavalo na površje in sem si rekel: 'Še malo me boste poslušali.' Tam sem dobil samozavest, videl sem, da mi je to super. Čeprav priznam – danes, ko se vozim na vsak nastop, trpim. Res trpim. Zadnjič sva se s Tanjo Žagar pogovarjala, in rekla je, da ona tako uživa, preden gre na oder. Pa sem ji priznal, da jaz ravno takrat najbolj trpim. Na odru je potem odlično. Tudi po nastopu je odlično – kot droga je. In prav ta občutek me vedno znova pripelje do tega, da grem spet na oder. Ampak pot do tja je vsakič znova trpljenje.
Kako ste se potem znašli v ekipi Radia Ga Ga?
Mislim, da zdaj teče trinajsto leto, odkar sem v ekipi Radia Ga Ga. Bil sem njihov velik oboževalec – vedno sem si želel biti del tega. Potem pa sem nekega dne dobil številko Saša Hribarja, a ga nisem upal poklicati. Štirinajst dni sem odlašal. Potem pa je prišel neki četrtek in sem si rekel: 'Če ga zdaj ne pokličem, ga ne bom nikoli.' In sem ga. Povedal sem mu, katere like imitiram – večino tistih, ki jih je prej imitiral Marjan Šarec, a je potem postal župan in teh likov na Radiu Ga Ga niso več imeli. Sašo mi je rekel, naj pridem. In tako sem prišel v petek zjutraj na oddajo. Vprašal me je, kaj bi rekel Erjavec na nekaj. Ko sem odgovoril, je samo rekel: »Usedi se, boš z nami.« To je bil moj začetek.
Ampak stand up, imitacije, komedija in novinar, ki pokriva politiko, na prvo žogo nekako ne gredo skupaj.
Saj tudi na drugo ne, tako da – ko sem prišel na Svet na Kanalu A in sem pokrival resno politiko – nisem bil povsem prepričan, ali to sploh gre skupaj. Zato tudi nisem prav zadihal. Potem se je zgodila epidemija in oddaja Svet je šla na dopust. Takrat sva se z mojo nekdanjo urednico, Kristino Hacin, pogovarjala, da bi – ko oddajo znova zaženemo – lahko vse skupaj zastavili malo drugače, tudi mojo pozicijo. Zmenila sva se, da bom še vedno pokrival politiko, ampak malo drugače: satirično, bolj provokativno, šel bom dlje. In tako se je vse skupaj začelo. Ljudje so to, hvala bogu, kar hitro sprejeli. In tako smo prišli do tega, da nisem niti več prav zares novinar – ker novinar pač mora biti objektiven, jaz pa vse skupaj delam zelo subjektivno. Moj pogled na neko temo. Dam pa vedno gledalcu možnost, da se sam odloči, ali se strinja z mano ali ne. Ampak to je pač moj pogled na dano tematiko.
Politiki morda niso najbolj vajeni, da se jih provocira ali se iz njih norčuje. Ste imeli kakšne konflikte z njimi?
Ne provociram, ampak jih sprašujem drugače. Mogoče sprašujem stvari, ki mene zanimajo – in mene pač nekaj drugega zanima. Spomnim se Aleša Hojsa, ki je v času covida šel čez mejo z mamo in so ga hrvaški policisti potem obrnili. Vsi novinarji so pred mano spraševali, kaj je kršil, kateri zakon, pa jim je hitro pojasnil. Je bil naučen odgovora. Jaz pa sem zastavil vprašanje: »Kaj je mama rekla v avtu? Je bila jezna, ko sta se morala obrniti?« Ga je kar malo »znerviralo«. Te stvari jih pač bolj piknejo.
Znan spor je bil z Miho Kordišem. Bila je nočna seja državnega zbora in on je bil ponoči zelo glasen. Naslednji dan so zjutraj nadaljevali sejo – in jaz opazim, da ga ni v dvorani. Rekel sem si, da ga grem za šalo zbudit. Izvedel sem, kje živi, prišel celo do njegovega bloka, pozvonil na vrata s kavico v roki – in odprla je njegova partnerica. Rekel sem samo: »Tole je za Miha, ko se bo zbudil, da bo imel kavo.« Ona je zaprla vrata – in to je bilo to. No, potem je pa on na Facebooku napisal, da naslednjič, ko bom pozvonil na vrata, pred predpražnikom ne bo ostala samo kamera, ampak še kaj drugega. Danes sva z Miho vse razčistila in sva okej.
Ena podobna zgodba je bila z Urško Klakočar Zupančič, ko je na neki partizanski proslavi poskušala peti – in je šlo kar močno mimo. Pripravil sem peticijo, da bi se takih pevskih poskusov vseeno vzdržala. In ker je prvi podpis vedno najpomembnejši, sem šel kar direktno do nje. Prebrala je peticijo, in videl sem solze v njenih očeh. Potem se je začela drama. To je bila še ena taka situacija, ki bi jo danes morda izpeljal nekoliko drugače.
Kako potem rešujete konflikte? Slovenija je majhna država, oni pa se lahko odločijo, da z vami ne bodo več delali, in si hitro lahko zaprete vsa vrata.
Starejši ko sem, manj provokativen sem, bolj se tega zavedam. Ni mi pa nikoli težava, če vem, da sem nekaj naredil narobe ali da sem šel predaleč, se tudi opravičiti. Urški Klakočar Zupančič sem se opravičil. Ali je primerno, da poje na proslavah, je druga stvar, ampak kdo pa sem jaz, da bi sodil? Verjetno bi bilo bolj smešno, če bi naredil kaj drugega, ne pa kar naravnost rekel, naj neha peti. Ampak – nimam težav s tem, da se komu opravičim. To, da grem nekoliko dlje, je pač moj zaščitni znak. Meje se v resnici zaveš šele takrat, ko jo presežeš. Je pa res, da sem zadnjič v iskalnik na 24ur.com vpisal »Aleksander Pozvek« in mi je prikazalo več kot 1200 prispevkov. Tako da sem jih v teh letih res naredil kar nekaj – in se mi zdi, da v splošnem nisem velikokrat šel čez mejo.
In zdaj imate svojo rubriko Ne, resno?
To pa je moj otrok. Ravno to, kar sem prej omenil – več kot 1200 prispevkov je bilo, in zdelo se mi je, da potrebujem nekaj novega, nekaj drugačnega. Iz dneva v dan biti duhovit in zabaven je namreč zelo zahtevno. Kljub temu, da se v Sloveniji ogromno dogaja, ne moreš biti vsak dan izviren. Zato smo se dogovorili za eno rubriko – satirično rubriko, v kateri pregledam celoten teden: kaj se je dogajalo v državnem zboru, na politični sceni, včasih tudi na estradi. Na to potem pripravim komentar, pokažem izjave in jih pokomentiram. To je ta format – moj pogled na teden, ki je za mano.
Do kam ste pripravljeni iti za dobro šalo?
Do tam, da ne užalim nekoga drugega, vsaj ne osebno. Nikoli ne grem na osebno raven. Nikoli se ne bom pošalil na račun videza. Iz situacije ali njihovega stališča – pa ja. Tu sem pripravljen iti zelo daleč, ker navsezadnje tudi ljudje od mene to pričakujejo. Na osebno raven pa nikoli. Poskušam se izogibati tudi komentarjem o partnerjih politikov, četudi so morda javne osebnosti. To je zame zasebno življenje, ki se ga ne želim dotikati. Toliko drugih bedarij naredijo, da mi za šale res ne zmanjka materiala.
Radio Ga Ga je zdaj že institucija. Koliko je to povezano z vašim novinarskim poklicem? Si ti dve vlogi kaj hodita v zelje?
Zelo gresta z roko v roki. To, da čez teden kot novinar spremljam te stvari, mi nato zelo pomaga na Radiu Ga Ga, kjer večinoma imitiram politike, ki jih čez teden spremljam. Zato na Radiu Ga Ga dobro vem, kaj se dogaja, kaj je aktualno, in lahko iz tega izhajam.
Rekli ste, da ste 13 let že del te ekipe. Je Radio Ga Ga nekaj, za kar navdih in ljubezen ne usahneta?
Da, to je ljubezen, absolutno. Zame je to pač ljubezen, je ventil, ki ga odprem in dam stvari ven. Po navadi sem po tistem petku, ko imamo oddajo, zelo srečen človek, in ta občutek me drži kar nekaj dni. Poleg tega na Radiu Ga Ga res delam z genialnimi sodelavci, začenši seveda s Sašem Hribarjem. Nato so tu še Tilen Artač, Jure Mastnak, Renato Vindiš, Alenka Godlar, Jasna Kuljaj ... Res so izjemni posamezniki, in to ni samo delo, ampak tudi učenje. Ko pridem na Radio Ga Ga, jih lahko samo gledam, opazujem in se od njih učim.
In kmalu boste imeli nastop na Panču.
Gre za imitatorski nastop mene in Jureta Mastnaka. Jaz bom tudi malo v vlogi novinarja, malo bo neresno na odru. Mogoče bo celo bolj Ne, resno na odru kot pa Radio Ga Ga. Tudi ne bo v kosu ta nastop. Midva z Juretom bova imela tri vhode na oder in bova malo popestrila napovedi. To je najina vloga.
Kaj vam pomeni, da boste na odru takega pomembnega koščka slovenske stand up scene, kot je Panč?
Stres, kakšen nov siv las. Mislim, da sem tretjič na Panču, in vsakič znova si rečem, da nikoli več. Tam je tisoč ljudi, jaz pa imam v sebi tisoč razlogov, zakaj ne bo šlo. Potem si rečem, da ne bom več šel, a me vsakič znova prepričajo. Zdaj mi je pa lažje, ker bo z mano Jure Mastnak, in tokrat ne bom delal čisti stand up, ampak tisto, v čemer sem, pa dajmo reči, suveren – imitacije in povezovanje. Drugače pa je to čast, ker so na Panču že nastopili neverjetni komiki, zdaj pa sem zraven tudi jaz. Če bi mi nekdo to povedal pred petimi leti, bi rekel: »Ne … kaj bom pa jaz delal na Panču?« Seveda je tudi odgovornost, ampak na drugi strani je čast, da lahko stojim ob strani teh mojstrov komedije.
