Miro Majcen je izvrsten koncertni fotograf, ki ga cenijo tako doma kot v tujini. Sprva je sicer deloval v IT-sektorju, fotografijo pa je vzljubil že kot otrok, saj je imel njegov oče fotografski krožek na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana ter ga tudi sam uvedel v ta svet. Ko je prek prijateljev začel obiskovati koncerte, so ga ti tako prevzeli, da je spremenil svojo poklicno pot. Danes se s koncertno fotografijo profesionalno ukvarja že 25 let; v tem času je obiskal in fotografiral več kot 2500 koncertov.
Kateri koncert je bil najbolj zahteven za fotografiranje?
Težko bi izpostavil en sam koncert. Nekateri so zahtevni že zato, ker moraš biti tam nekaj ur prej in si že utrujen, potem pa te še zalije dež. Drugi so tehnično zahtevni – na primer, ko je oder visok in nimaš prostora, da bi se umaknil ali ujel boljši kot. Težave lahko povzroča tudi slaba osvetlitev ali megla. Včasih se zgodi, da se nastopajoči ves čas obrača stran in sploh nimaš prave fotografije. Zoprno je tudi, kadar moraš med občinstvo, kjer so ljudje pijani ali pod vplivom različnih substanc – če drugega ne, te kdo porine ali polije. Na nekaterih koncertih je pred odrom takšna gneča, da v prvi vrsti dobesedno plavaš – množica se giblje kot valovi in te potiska v oder. V Ljubljani, na koncertu ameriških raperjev Onyx, me je množica iz tretje vrste tako močno potisnila naprej, da sem pristal na robu odra in imel modrice po trebuhu.
Vam je kdaj ponagajala oprema ali ste kaj pozabili doma?
Oprema včasih ponagaja, a to so manjše stvari, ki jih lahko predvidiš – na primer tako, da imaš s sabo rezervni kos opreme ali pa, kot jaz, delaš z dvema, včasih tudi s tremi fotoaparati, če gre za večji dogodek. Kdaj mi je že tudi objektiv padel na tla, pa sem moral potem fotografirati z drugim ali si ga na kraju dogodka izposoditi od kakšnega kolega. V Ljubljani, na koncertu Rammsteinov, mi je denimo padla leča in se razbila. Pogosta težava je tudi kondenz. Včasih pozimi čakamo zunaj pred dvorano, in ko z zelo ohlajeno opremo vstopiš v ogreto dvorano, se leče zarosijo – in to z notranje strani. Takrat lahko traja tudi pol ure, da se zadeva posuši, obrisati pa nimaš kaj, ker je vlaga ujeta med elementi. Lahko sicer to predvidiš in dodatno zaščitiš opremo, a včasih deluje, včasih pa tudi ne. Po mojem mnenju nisem še nikoli ničesar pomembnega pozabil doma – mogoče kdaj nisem napolnil baterije, a sem to potem rešil na terenu. Vedno imam seznam, ki ga pred odhodom preletim. Poznam pa fotografe, ki pozabijo kartice, baterije ali celo pridejo brez baterij v aparatih – in potem nastane panika.
Precej glasbenikov spoznate v živo. Kdo je na vas naredil največji vtis?
Res je – glasbenike pogosto spoznavam tudi osebno. Z našimi smo prijatelji, ker se redno srečujemo, z nekaterimi se poznamo že od majhnega. Vsak izmed njih je zame nekaj posebnega – načeloma gre za karizmatične ljudi, vsaj ko so na odru. V zakulisju pa navadno vidiš, da so povsem normalni, brez zvezdniških kapric – sredi poletja oblečeni v kratke hlače in obuti v natikače. Nikoli ne bom pozabil, kako je pred 20 leti v Izoli pevec skupine Status Quo, Francis Rossi, stal v natikačih in beli, zmečkani majici ter se ogreval, medtem ko je gledal ven. Ali pa leta 2009 v Londonu, ko sem v hotelu med intervjujem fotografiral Chrisa Rea. Bil je z nami dve uri, pogovarjali smo se čisto sproščeno. Vmes naju je z novinarjem prosil za kratek premor, da si prižge cigareto. Ko jo je prižgal, mi je rekel, naj ga fotografiram – a naj tega ne vidi njegova žena, ker jemlje ogromno zdravil. Zanimiva izkušnja je bila tudi z basistom skupine Deep Purple, Rogerjem Gloverjem. Po koncertu smo v Ljubljani, v hotelu Lev, ob pivu klepetali do treh zjutraj – vse nam je razlagal. Na koncu se je opravičil, če nas naslednjič ne bo prepoznal, saj sreča ogromno ljudi. Nekoč sem nekaj časa preživel tudi s kitaristom Erica Claptona, Doylom Bramhallom II. Po koncertu v nekem majhnem klubu v Avstriji smo se pogovarjali, nato pa sem ga z avtom odpeljal v trgovino, kjer si je kupil naglavno lučko za branje knjig. Čez teden dni sem ga videl na televiziji, ko je igral s Claptonom kot druga kitara v Royal Albert Hallu. Z Vladom Kreslinom pa sva skozi leta postala prijatelja. Vsi naši glasbeniki so zelo prizemljeni in zelo spoštujem, da mi dovolijo vstopiti v njihov intimni prostor – dobesedno v svojo dnevno sobo pred koncertom ali celo v studio, kjer lahko kdaj posnamem trenutke ustvarjanja. Vemo namreč, da takrat najbolj cenijo svoj mir.
Kakšen je občutek, ko vaše delo prepoznajo in cenijo člani zasedbe The Rolling Stones?
Izjemno. A to je rezultat 15 do 20 let trdega dela ter – seveda – tudi kančka sreče, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Dejstvo, da so med množico možnosti izbrali prav mene, je zame – če sem iskren – primerljivo z zmago na dirki Tour de France. The Rolling Stones so izjemni profesionalci, hkrati pa prijazni, dostopni, vljudni in izjemno spoštljivi do mojega dela in do rezultatov mojega dela. Mick Jagger me je celo spustil v svojo garderobo, kjer sem ga lahko fotografiral z njegovimi prijatelji – na to sem zelo ponosen. Prav tako sem ponosen, da so moje fotografije končale v njihovih tako imenovanih tour bookih ter da so bile večkrat objavljene. Tu je seveda še zgodba z Blejskim jezerom, ki je tudi v svetu naredila krasno reklamo za Slovenijo.
Se vam v prihodnosti obeta delo s še kakšnim svetovno znanim bendom oziroma izvajalcem?
Pred nekaj tedni sem sodeloval z legendo Jeanom-Michelom Jarrom. Fotografiral sem njegov koncert v Puljski areni – bilo je izjemno, odziv na fotografije pa odličen, zato obstaja možnost, da se sodelovanje ponovi oziroma razširi ob kakšni drugi priložnosti. Pred tem sem fotografiral tudi za Cirque du Soleil. En dan sem spremljal njihove akrobate na promocijskem sprehodu po Ljubljani, nato pa še fotografiral predstavo. Tudi ta izkušnja je bila fenomenalna. Za naprej se nekaj stvari že kuha, a o tem še ne smem govoriti. Te stvari se razvijajo počasi – pa jih ni veliko.
Koga bi si še želeli ovekovečiti?
Nimam posebnega seznama. Rad bi fotografiral zanimive koncerte s polnim dostopom. Zelo rad delam tudi z mladimi bendi, tudi v Sloveniji – kot so Joker Out, Mrfy, Jet Black Diamonds in Koala Voice. Všeč so mi njihova mladostna energija, način razmišljanja ter postavitve odra in luči. Zdi se mi izjemno pomembno, da tudi mlade ustvarjalce dobro dokumentiramo, saj predstavljajo začetek nečesa novega – čez 30 let bodo oni to, kar je danes Siddharta ali Big Foot Mama. Hkrati pa si želim še naprej ujeti čim več starih legend, ki zdaj pogosto nastopajo na manjših odrih, tudi v naši bližini. Tako je bilo na primer z Robertom Plantom, pevcem skupine Led Zeppelin, ki je bil v Avditoriju Portorož, ali z Nickom Masonom, bobnarjem Pink Floydov, ki je bil v Palmanovi. Tam lahko posnameš tudi nekoliko drugačne fotografije in morda celo prideš v stik z njimi – kar se mi zdi res nekaj posebnega.
Ste že razmišljali, kaj boste naredil z arhivom: ga boste podarili kakšnemu muzeju, izdali fotoknjigo ...?
Nisem še tako star, da bi svoj arhiv podaril kakšnemu muzeju, sem pa že nekaj časa v fazi priprave knjige. Zadeva traja dlje, kot sem si sprva predstavljal. Gre predvsem za glasbeno knjigo z mojimi koncertnimi fotografijami – med njimi bodo tudi takšne, ki še nikoli niso bile objavljene. Knjiga bo verjetno precej obsežna in zanimiva. Mislim, da bo to prva knjiga te zvrsti fotografije, ki bo zajemala tako širok spekter svetovno znanih, pa tudi slovenskih glasbenikov različnih generacij. Zato se je že resnično veselim.
Kako kaže z vašimi letalskimi podvigi – s pilotiranjem in fotografiranjem?
Konec aprila sem znova sodeloval s Flying Bullsi v Mariboru, ko so prišli na svoj redni trening. Pred približno dvema mesecema pa sem za Slovensko vojsko iz novega spartana fotografiral letala PC-9 v različnih formacijah. Moje pilotiranje še ni končano. Nisem pa se še vrnil, ker sem želel najprej popolnoma dokončati rehabilitacijo, ki je zdaj bolj ali manj že zaključena. Zdaj je torej le še vprašanje časa, kdaj bom samostojno letel. S prijatelji sem sicer že veliko letel in tudi »šofiral«, formalno samostojno pa mislim, da bom letos jeseni. Pred tem moram urediti še nekaj birokratskih zadev. Zelo se veselim, da bom spet za krmilom in užival v letenju. Zame je to hobi in sprostitev, ki mi trenutno zelo manjka.
