Punk Rock Holiday je med glasbeniki tako priljubljen, da številne skupine same kličejo, da bi prišle nastopat, obenem pa si v idiličnem okolju pogosto privoščijo tudi nekaj dni počitnic.
Trboveljčan, ki je sicer pomočnik direktorja za glasbeni program v Centru urbane kulture Kino Šiška, je svoj prvi koncert organiziral pri rosnih 18 letih. Izkušnje je nabiral tako na Metelkovi v Gali Hali kot na Trnfestu in drugih festivalih. Leta 2011 je s somišljeniki ustvaril nov festival, ki je prerasel tudi njihova pričakovanja, saj je postal najbolj »kul« festival na svetu … vsaj tako pravijo glasbeniki.
Pred 14 leti ste organizirali prvi festival. Ko se ozrete nazaj na vsa ta leta, kaj vam pride na misel?
Zagotovo prvi festival. Nihče si ne more predstavljati, kako je ustvariti festival iz nič, ko moraš misliti prav na vse. Milijon informacij, milijon stvari – in vse moraš imeti v glavi. Ne obstaja neka univerzalna rešitev, ki bi jo postavil in bi bilo vse urejeno. In seveda – finančno breme. Jaz sem bil takrat star okrog 30 let, Niko pa 20, in dejstvo, da se lotiš polmilijonskega projekta brez prihrankov, brez sponzorjev, brez kakršnekoli podpore … to je res izkušnja za vse življenje.
Ste že odplačali prvi festival?
Da, trajalo je sicer okrog pet let. Osebno sem imel blokiran račun kakšni dve leti. Pol leta pozneje sem dobil otroka in sem bil z blokiranim računom »frišen« očka. Mislim, da smo okoli leta 2016, ko smo prvič razprodali festival, šele zares vse odplačali in tudi prvič nekaj celo zaslužili. Pet let je zagotovo ta doba festivala, redki imajo srečo, da po dveh, treh letih že pridejo na zeleno vejo.
Kako se je vse sploh začelo? Od kod ideja za nov festival v Tolminu?
Jaz sem že prej delal na festivalih v Tolminu – na Soča Reggae Riversplashu in pozneje na Metalcampu. Bil sem tudi stage manager na Seasplashu v Pulju, tako da sem imel nekaj izkušenj. Tudi ekipa, s katero smo začeli delati, je že sodelovala na festivalih, a ne na takšni ravni. Niko je bil takrat predsednik študentskega kluba. Dobili so idejo, da bi v Trbovljah organizirali dvodnevni brezplačni festival. Potem me je poklical in vprašal, ali bi se dalo dobiti kakšen ska ali punk bend. Vprašal sem ga, za kaj gre, in jim predlagal, da raje naredimo konkreten festival z vstopnino – ker so imeli nekaj denarja, ki so ga bili pripravljeni zapraviti v enem letu. Zakaj torej ne bi tega investirali v več let? Tako se je začel Šklabfest v Trbovljah. Že prvo leto smo imeli The Exploited in Millencolin – res pravi mednarodni program. Seveda pa, ko enkrat začneš, skoraj ni možnosti, da vse stroške pokriješ, a vsaj neka finančna osnova je bila. Festival smo v Trbovljah organizirali še eno leto, potem pa je postalo nemogoče, ker v manjših krajih ljudje pogosto mislijo, da si veliko zaslužil, v resnici pa si naredil minus. »Fovšija« je privedla do tega, da so se pogoji za izvedbo festivala precej zaostrili. Zato smo se po dveh letih odločili, da v Trbovljah ne bomo več delali, ker so bile same težave, in smo se povezali z Njoki festivalom. A njihova lokacija – parkirišče – ni bila ustrezna. Takrat je bil potrjen tudi koncert NOFX v Križankah, dva dni po predvidenem zaključku našega festivala. Hitro nam je postalo jasno, da če so NOFX v Križankah, nihče ne bo prišel v Ajdovščino. Poskusil sem skupino prepričati, da bi to združili. Ko smo jim še pokazali lokacijo festivala, jim res ni bila všeč – Križank pač ne moreš primerjati s parkiriščem v Ajdovščini. Tako je padla ideja, da festival preselimo v Tolmin. Jaz sem tam že skoraj deset let delal stvari in sem poznal ljudi ter okolje. Vse mi je bilo precej jasno. Lokacija pa je imela potencial, da se festival razvije v mednarodno zgodbo – ne zgolj lokalno prireditev.
Kaj pa dela Punk Rock Holiday poseben? Omejitev imate pet tisoč obiskovalcev in razprodani ste skoraj leto vnaprej. To pomeni, da imate odličen ugled.
Prvo leto smo naredili vse tako, kot je treba – imeli smo glavne zvezde, takrat praktično največje, lokacija je bila seveda nekaj posebnega, vse smo imeli … ampak vseeno je nekaj manjkalo. Nekaj, kar naredi festival drugačen od drugih. Zato smo si naslednje leto rekli: saj tako ali tako nimamo denarja za velike zvezde, kot je recimo Bad Religion, pravzaprav delamo s skupinami, ki so igrale po klubih – ki jim torej ni bilo tuje, da pred odrom ni ograje. In tako smo se odločili, da bomo naredili festival brez ograje. To pomeni, da je »stage diving« na glavnem odru – česar takrat ni imel praktično nihče. Groezrock v Belgiji je imel šele veliko manjši tretji ali četrti oder brez ograje, tja pa so postavili manj znane skupine, ne glavnih zvezd. To je bilo v bistvu to, nam pa se je zdelo še, da je bilo to tudi odklon od MetalDays, saj ne more biti vse uniformirano. Tudi naš način komuniciranja na družbenih omrežjih je bil bolj sproščen, neposreden, prijateljski. To so ljudje hitro začutili in začeli prihajati – postajali so del festivala. Slovenske skupine, kot sta Pigs Parlament in Neverend, so nas vprašale: »Ne igramo na festivalu, ampak ali lahko pripeljemo svoj agregat in imamo koncert v kampu?« Rekli smo – zakaj pa v kampu, če imamo plažo? Pripeljali smo jim elektriko, tam je bil improviziran oder, oni so prinesli opremo – in res so imeli koncert na plaži. Takrat je bilo tam celo več ljudi kot pred glavnim odrom! To smo potem razvijali naprej – začeli smo vabiti mlade, manj znane skupine. Dali smo jim oder, oni pa so prišli samo igrat. Pustili smo ljudem, da soustvarjajo festival. In ko obiskovalcem ne začrtaš vsega vnaprej, iz tega nastanejo najboljše zgodbe.
Čeprav se ne osredotočate na to, da bi imeli velike zvezde, pa ste imeli že od začetka največje zvezde punk glasbe.
Glas se zelo hitro razširi, in če smo jih imeli že prvo leto deset, je naslednje leto že 30 skupin izvedelo, da obstaja ta festival, in je zastriglo z ušesi. Potem se je zgodba začela razvijati. Na začetku je skupine prepričal denar – če si ponudil dovolj denarja, so prišli v Slovenijo, če nisi, so šli raje v Italijo ali Avstrijo. Potem se je to nekako začelo spreminjati v to, da so si skupine res želele priti v Tolmin, ker so vedele, da se tam dogaja nekaj, kar utegne biti najbolj »kul« festival na svetu. In tako dejansko danes tudi je.
Tako je »kul«, da ljudje z vsega sveta hodijo v majhen Tolmin in si Punk Rock Holiday vzamejo kot dopust.
Pridejo en teden ali nekaj dni prej in si vzamejo dopust. Ker smo daleč od vsega, ljudje dejansko pridejo sem izključno zaradi festivala. Ne ustavijo se mimogrede v Ljubljani in slučajno obiščejo koncert, ker so ravno na poti na Krk ali v Dalmacijo – ampak si res organizirajo celotno potovanje. Imeli smo celo sto ali dvesto obiskovalcev iz Brazilije in Avstralije. Festival je res postal zelo, zelo močna stvar.
Tudi skupine rade izkoristijo naravo. Lahko jih denimo srečamo med raftanjem po Soči.
Točno to. Lani so Rise Against prišli v Ljubljano že en teden prej in so hodili na kolesarske ture. Potem so šli v Tolmin na prvi koncert evropske turneje. Vse skupaj poteka zelo sproščeno – tudi skupine se po festivalu prosto gibljejo, ni tako, da bi se zaprle v zaodrje in jih nihče ne bi videl. Glavne zvezde gredo dejansko na rafting ali plažo, ker si vsi želijo videti Sočo. Kopajo se skupaj z obiskovalci, kar daje festivalu poseben čar, ki ga drugje ne vidiš.
In prav zato tudi sami kontaktirajo z vami in želijo igrati na festivalu – kar je nekaj izjemno redkega.
Skupine si res želijo priti, a je vse odvisno od logistike. Z Rise Against smo se pogovarjali deset let, pa nikoli ni uspelo – Slovenija je namreč precej odmaknjena, in če ravno nimajo koncerta nekje blizu, recimo v Milanu, je prihod k nam logistično zelo zahteven. Zaradi tega naš festival poteka od ponedeljka do petka – če ne bi imeli na voljo ponedeljka, Rise Against ali The Offspring nikoli ne bi nastopili pri nas. V ponedeljek se morajo namreč odločiti: bodo igrali v Münchnu, v dvorani za pet tisoč ljudi, ali pa pridejo v Slovenijo na festival. Za vikende s cenami preprosto ne moremo konkurirati drugim festivalom, ki te skupine dejansko pripeljejo v Evropo. The Offspring so nas stali petkrat manj kot kjerkoli drugje, a so si želeli nastopiti na Punk Rock Holiday. Verjetno se kaj takega nikoli več ne bo poklopilo – a enkrat se je.
Na katere skupine ste najbolj ponosni, da ste jih gostili?
Najboljši odnos smo skozi leta zagotovo zgradili z NOFX. Na prvem festivalu, ko so igrali zadnji dan, je šlo vse narobe – z Nikom sva bila dobesedno zelena v obraz. Vsake pol ure sva imela krizni sestanek, kje bomo našli še 10 tisoč evrov, da bomo nekaj plačali. Oni takrat honorarja še niso dobili, potem pa naju je frontman Fat Mike povabil na njihov avtobus in rekel: »Slišal sem, da sta izgubila veliko denarja, kar je razumljivo. Ampak ne nehajta – to je neverjeten festival. Vztrajajta, in obljubim, da se čez dve ali tri leta vrnemo in vam poskusimo pomagati povrniti izgubo.« In res – zgodilo se je točno to. Od takrat naprej smo imeli nekakšen poseben dogovor. NOFX so postali skoraj promotorji festivala. Eden največjih bendov na sceni je redno govoril o Punk Rock Holidayu – in to je pomenilo ogromno.
Na kaj ste osebno najbolj ponosni glede festivala?
Na to, da smo uspeli ohraniti kontinuiteto in da nas uspeh ni pokvaril. Poznamo zgodbe drugih festivalov, ki so se, ko so postali uspešni, do obiskovalcev vse bolj začeli obnašati, kot da so nadomestljivi. Kako se obnašaš do soljudi v svojem življenju – da nisi »pizdun« – mi je postala pomembna vrednota. To je vrednota, ki se je na festivalu zelo dobro izkazala, in prav zato se tudi jaz osebno trudim biti boljši človek.
