Je tudi skladatelj in utemeljitelj glasbenega sloga balkan nuevo, ki združuje balkansko glasbo z elementi klasične in jazz glasbe. Kako zveni ta slog, se boste lahko prepričali 18. avgusta v Križankah, kjer bo nastopil v okviru 73. Ljubljana Festivala.
Kaj si lahko obetajo obiskovalci koncerta?
Pričakujejo lahko glasbeno presenečenje z mojim lastnim slogom balkan nuevo, ki je most med Balkanom in tango glasbo. Repertoar bo sestavljen iz mojih avtorskih skladb in makedonskih ljudskih pesmi, ki sem jih priredil v balkan nuevo stil, nekaj skladb pa sem vzel od Astorja Piazzolle. Koncert bo nadgrajen z dodatnimi aranžmaji, tudi zasedba bo nekoliko razširjena. Med izvajalci bodo harmonikar Andraž Ferce, kitarist Matic Dolenc, pianist Jan Sever, kontrabasist Jaka Krušič in tolkalec Gregor Horvat.
Kako je prišlo do tega, da ste začeli igrati klarinet?
Najprej sem igral klavir, a sem čutil, da to ni inštrument zame. Ko sem povedal, da ga ne želim več igrati, mi niso dovolili, da bi opustil glasbeno šolo, saj so opazili moj talent. Klavir so imeli za prestižen inštrument, hkrati pa takrat pri nas v Makedoniji ni bilo sredstev, da bi lahko prišel do njega. Zato smo si na karton narisali klaviature in smo morali igrati po njih, meni pa je strašno šlo na živce, da nisem slišal zvoka. Naslednji dan sem zato naredil lumparijo – malo sem si umazal roke in šel z njimi igrat na edini klavir v Bitoli. Seveda sem bil kregan, zasluženo, so mi pa potem predlagali, naj si ogledam še pihalne inštrumente. Spomnim se, da sem videl tablo, na kateri je pisalo klarinet, a nisem vedel, kaj je ta inštrument. Ko sem odprl vrata v učilnico in sem ga prvič zagledal, pa je bila to ljubezen na prvi pogled.
Je tudi kdo v vaši družini igral kakšen inštrument?
Mi smo glasbena družina, nihče pa se ni profesionalno ukvarjal z glasbo, še največ in najbolj moj dedek. On je bil tudi najbolj nadarjen, tako da sem verjetno po njem nasledil talent. Je pa on igral harmoniko.
Vas pa harmonika ni zanimala?
Niti ne. Morda zato, ker je bila vedno pri hiši in se je ob njej vedno pelo. Čudovite spomine imam na to, kako je dedek igral harmoniko – vedno je bilo ogromno ljudi in veselja. To so bile ljudske harmonike, jaz pa imam tako dober posluh, da mi gre strašno na živce, če je inštrument razglašen ali če nekaj ne dela stoodstotno, in mogoče tudi zaradi tega nisem nikoli poprijel zanjo. Je pa dedek igral zelo lepo, zelo muzikalno.
Vas je kdaj slišal igrati klarinet na kakšnem koncertu?
Ne, na žalost je umrl, ko sem začel hoditi v osnovno šolo. Sem pa že po dveh letih učenja osvojil prvo nagrado na republiškem tekmovanju, in to je še videl ter bil zelo ponosen.
Zdaj živite v Sloveniji. Kaj vas je prineslo sem oziroma zadržalo tu?
Študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Študiral sem v razredu profesorja Slavka Goričarja. Bil je čudovit profesor, veliko me je naučil. Potem sem študij nadaljeval v Salzburgu, nato pa sem se vrnil v Slovenijo. Zdi se mi namreč, da je Slovenija zame idealen prostor za ustvarjanje, saj je dobra mešanica med Balkanom in Evropo. Sem bolj mediteranski tip in mi to zelo ustreza. Tudi jezik je dosti podoben, ljudje pa so mi zelo blizu. Karakterno menim, da imamo Slovenci in Makedonci veliko skupnih lastnosti. Zelo sem vesel tudi tega, da veliko prijateljev hodi k meni v Makedonijo na počitnice. Ko sem imel lani solistični koncert v Bitoli v amfiteatru z zdaj že žal pokojnim Matijo Dedićem, je tudi prišlo veliko ljudi iz Slovenije – in to so čudoviti občutki.
Kaj po navadi prinesete s sabo od tam?
Sem gurman in zelo rad dobro jem, kar se mi tudi vidi. Navadno prinesem papriko in sir. Vedno pa poiščem še kakšen redek pihalni inštrument, ki ga tu ni in ga nato čez leto raziskujem ter se ga poskušam naučiti čim boljše zaigrati.
Imate sina, tudi njega zanima glasba?
Sin je končal osnovno šolo kitare. Je izjemno nadarjen fant, dobil je tudi nekaj republiških nagrad, nekajkrat je bil nagrajen na Temsigu, v Londonu pa je zmagal na spletnem tekmovanju, vendar je potem to naenkrat opustil, saj je rekel, da si želi poskusiti še druge stvari. Zdaj se spet počasi vrača h glasbi. Menim sicer, da je najpomembnejše, da so otroci srečni, ne pa, da nas kopirajo.
Izvrstno govorite slovensko. Kje ste se učili jezika?
Moja zdajšnja žena je bila moja inštruktorica za slovenščino. Naučil sem se je zelo hitro, tako da potem tudi nisem imel težav na akademiji. Sicer pa že na splošno zelo spoštujem kulturo in okolje, v katerega pridem, ter se želim vanj vključiti. Tudi ljudje te bolj sprejmejo, če ti sprejmeš njih.
Kaj radi počnete v prostem času?
V prostem času se najraje ukvarjam s športom. Tega sem se navadil v Sloveniji. Najraje kolesarim in tečem v naravi. Takrat se popolnoma izklopim, uživam v lepotah Slovenije, v teh zelenih barvah, in se »resetiram«. Slovenija je čudovita. V Celju, kjer živim, imam gozd nekaj korakov stran od hiše. To so prioritete, ki jih ni marsikje na svetu.
