Še v časih Mita Trefalta je vodila nekaj najbolj odmevnih razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji, kot so Glasbeni ropot, Titanik, Komu gori pod nogami, Parada ... Tu so bili še Jesenski, Pomladni, Zimski, Poletni 3 X 3 in še bi lahko naštevali. Zelo kmalu pa jo bomo spoznali kot novo strokovnjakinjo v ljubezenskem eksperimentu Poroka na prvi pogled, ki prihaja na Planet TV. Dovolj razlogov, da smo se za trenutek vrnili v preteklost ter radovedno pogledali v sedanjost in prihodnost.

Kako danes gledate na »vaše« televizijske čase, ko je bila v bistvu samo ena televizija ...
Hm, takrat je bilo bistveno lažje biti »zvezda« – vsi so gledali eno televizijo in nihče te ni mogel zgrešiti – težko, da kdo ni vsaj slišal zate. No, malo šale, saj pri nas v resnici ni pravega zvezdništva, vsaj jaz ga nikoli nisem doživela. Spomnim se, kako sem šla s snemanja glasbene oddaje Glasbeni ropot. Prizore smo snemali na smetišču, nato pa sem šla s popolnoma umazanimi čevlji in z debelo plastjo pudra za kamero na mestni avtobus. Gledala sem v tla, da me nihče ne bi prepoznal, tako me je bilo sram. Obleke za snemanja sem si morala poiskati sama. V Ljubljani je bil en sam butik, a na srečo sta bila lastnika Čehovin tako prijazna, da sta mi posojala obleke. Sicer sem ponosila vse od moje mame in vseh njenih prijateljic …

Vas takole še kdo ustavi na cesti in vam reče, da se spomni vaših razvedrilnih oddaj?
O, kar naprej. In najbolj se smejem, ko mi kakšen gospod, že čisto siv, reče, da me je gledal po televiziji, ko je bil še majhen. Se kar malo zamislim. (smeh)

Kako zelo se je po vašem mnenju spremenila televizija od takrat do danes?
Oh, zelo. Če pomislim, da so nas kar naprej opominjali glede rabe jezika – češ da se ne izražamo knjižno – se zdaj, ko gledam televizijo ali poslušam radio, kar za glavo primem. Slovenščina, kje si? Tudi sama se zalotim, da uporabljam zelo veliko angleških besed, a se vedno bolj zavedam, da če bomo želeli svoj jezik ohraniti, ga bomo morali uporabljati. Seveda se je spremenilo tudi skoraj vse, kar zadeva tehnologijo. Kamere takrat so bile »krave«, kot smo jim včasih rekli, težke in ogromne. In danes? Mini mini. Že dobra kamera na telefonu včasih zadosti profesionalnim zahtevam. Najbolj pa sem se smejala te dni, ko sem otrokom pripovedovala, kako je bilo v oddaji Videonoč. Na voljo je bilo deset videospotov. Mladi pa so klicali v studio in izbrali svoj spot. Videoposnetki so bili vsi na enem traku, ki ga je bilo treba prevrtavati. Če si je nekdo zaželel spot številka 10, sva morali s Sašo Gerdej tako dolgo klepetati z gledalcem, dokler niso v režiji previli traku na konec.

Kaj pa danes najraje pogledate na televiziji?
Danes rada pogledam bolj izobraževalne vsebine in kakšen film. Vem pa, da bom zelo zvesto spremljala našo Poroko na prvi pogled, saj bo izjemno zanimivo in tudi poučno!

Omenili ste Poroko na prvi pogled ... Zdaj vas bomo spremljali v vlogi strokovnjakinje v šovu. Kako to, da ste se odločili za ta izziv?
Res je, dolga leta sem delala kot voditeljica na različnih televizijah. Res je tudi, da zadnjih 17, 18 let delam kot mentorica, kot coachinja, da sem naredila neki preklop z vodenja na televiziji na vodenje samega sebe. Ko sem bila povabljena k sodelovanju kot ena od strokovnjakinj v oddaji, sem bila navdušena – ker verjamem, da ljudje včasih potrebujejo le eno idejo, da se jim življenje popolnoma obrne. Glede na to, da imam veliko osebnih izkušenj, pa tudi strokovnega znanja – saj zadnja leta veliko delam z ljudmi – opažam, da imam veliko vsebin in pozitivne motivacije, ki lahko ljudem pomagajo, da ne obupajo nad življenjem. Vedno se da s pogovorom – tudi s samim seboj – najti pot naprej in usmeriti življenje v prijetnejše, bolj umirjene vode.

Planet TV

Katera znanja boste predajali udeležencem šova? Kakšna bo vaša vloga?
Ja, svojo vlogo najprej vidim kot nekoga, ki je – v nasprotju z mojimi moškimi kolegi – morda nekoliko bolj ženstven, bolj materinski, na primer. Predvsem pa si želim predati veliko svojih osebnih izkušenj, iz katerih črpam, pa tudi znanja, pridobljenega na izobraževanjih pri Jacku Canfieldu, v tujini, pri Marisi Peer na področju hipnoterapije in še mnogih drugih, ki jih res z veseljem delim s tistimi, ki jih potrebujejo. Se pa sproti pokaže, kaj je tisto orodje, ki ga v določenem trenutku lahko predlagam.

Ženine in neveste ste verjetno že nekoliko spoznali. Kaj nam lahko o njih razkrijete?
Najprej bom rekla, da so vsi na neki način simpatični. Moram pa povedati, da sem že zelo hitro opazila, da niso čisto vsi stoodstotno prišli s srčno željo, da bi našli ljubezen, partnerstvo. Nekateri so prišli s figo v žepu – a to se bo sčasoma pokazalo. To je moje prvo razmišljanje. Sicer pa – ko pogledamo vse te različne karakterje, vse te različne ljudi – se mi zdi res izjemno dragoceno, da vsak v ta eksperiment prinese sebe, takšnega, kot je, s svojo edinstvenostjo. In prav tukaj vidimo, kako zelo smo si različni – pa vendar, če zmoremo, lahko vedno najdemo skupno rdečo nit, skupni imenovalec, pot do sodelovanja. In to se mi zdi res neprecenljivo.

Katere so tiste glavne ovire, s katerimi se največ parov srečuje?
Ko prideš v neki odnos, prineseš celega sebe s seboj, vso svojo preteklost. Pa ne mislim samo teh partnerstev, ki smo jih imeli, ampak prinesemo vse svoje otroštvo, vsa bremena, ki smo jih dobili takrat, vse vzorce. In ko se dva srečata v partnerstvu, je to sprožilec vseh teh vzorcev, ki jih nosimo v sebi. In če se jih ne zavedamo in če se dva ne znata pogovarjati, takrat lahko nastane problem.

Ste kdaj sami šli na kakšen zmenek na slepo?
Da, res je. In to še v tistem času, ko nisem sploh imela pojma, ne kako je videti, ne nič, nič, nič. Na predlog prijateljice sem se dobila z nekim fantom – no, takrat sva bila še oba zelo mlada, a nama je bilo takoj jasno, da ne bo nič romantičnega iz tega. Sva pa poklepetala in se imela tisto urico prav luštno.

Kakšen je vaš pogled na sodobne spletne zmenkarije?
Zelo sem sicer hvaležna, da nisem potrebovala teh orodij, da bi našla partnerja, s katerim sva zdaj že 12 let. Ne vem, če bi si upala iti na omrežja iskat partnerja. A po drugi strani spodbujam ljudi, ki pridejo k meni – pa poskusite tudi to ali pa se udeležujte čim več različnih stvari in bodite odprti za to, da spustite v svoje življenje nekoga. Pa še en dober nasvet vedno dam – in tudi sama sem ga upoštevala – da sem napisala, kaj je tisto, kar pričakujem od partnerstva. Kaj je torej minimum, da nekoga spustim v svoje življenje? Da ima svoj, ne vem, vir dohodka, svoje stanovanje, da ni poročen, da ima smisel za humor – na primer –, da ima svojo socialno mrežo, da se zanima za osebno rast, rad bere knjige in tako naprej. Pač vse tisto, kar ti je všeč in kar si želiš, in seveda tudi to, kar imaš sam. Od partnerja namreč ne moreš zahtevati stvari, ki jih sam nimaš.