Rade Šerbedžija je karizmatičen igralec, pesnik in glasbenik, ki je svojo prepoznavnost zgradil tako na odrskih deskah kot na velikem platnu. Svetovnemu občinstvu je postal poznan po stranskih vlogah v velikih hollywoodskih filmih, kot so Široko zaprte oči, Misija: Nemogoče 2, Harry Potter in Možje X. Poleg tega slovi po pisanju poezije in ne nazadnje po raznolikem glasbenem ustvarjanju, s katerim pričara sproščeno vzdušje in se poveže z vsakim občinstvom. S svojo zasedbo Zapadni kolodvor, ki jo sestavljajo Antun Stašić, Mario Igrec, Ranko Purić, Marjan Krajna, Dario Hleb in Borna Sercar, se po izredno uspešnem in ganljivem lanskem nastopu 20. avgusta vrača v Križanke na 73. Ljubljana Festival.
Letos se v Križanke vračate 20. avgusta. Kaj pripravljate tokrat?
Lani je bil direktor festivala Darko Brlek zelo zadovoljen z mojim koncertom in mi je takoj predlagal, da ga letos ponovimo. Z veseljem sem sprejel, saj je ljubljanski festival res sijajen umetniški dogodek.
Pogosto imate na svojih koncertih goste. Kako se odločate zanje?
Res je, zelo pogosto imam na svojih koncertih goste. Najpogosteje je bil to moj prijatelj Vlado Kreslin, pa tudi Kemal Monteno, Jure Ivanušić … Včasih me prijatelji presenetijo in pridejo na oder kar med nastopom. Tako je nekoč, ko sem imel velike koncerte v Beogradu in Novem Sadu, nepričakovano na oder prišel Đorđe Balašević. Zapel mi je pesem in odšel …
Zakaj ste letos za gosta izbrali Damirja Urbana in Enrica Verdaguerja?
Z Urbanom se družim že 15 let. Najini družini se imata radi in pripadata druga drugi. Damir je izjemen človek, ki ga je preprosto treba imeti rad. Enrico pa je prijatelj moje hčerke Milice. Skupaj sta študirala na glasbeni akademiji LIPA v Liverpoolu, ki jo je ustanovil slavni Paul McCartney. Posnela sta nekaj pesmi, ena od njih je postala priljubljena v Španiji. To bo zapel na mojem koncertu.
Naslov koncerta Moj klobuk ima tri luknje ste izbrali kot spomin na čudovite dni mladosti, ki ste jih preživeli v Mariboru in na Ptuju ob snemanju filma Rdeče klasje, v katerem vaš lik na začetku zapoje pesem s tem naslovom. Po čem se najbolj spominjate tega snemanja?
Ah … to je bilo zlato obdobje moje filmske kariere. Pred tem filmom sem v Sloveniji posnel Sedmino z Matjažem Klopčičem in Begunca z Janetom Kavčičem. Rdeče klasje pa je bil prvi film, ki sem ga posnel s slavnim režiserjem Živojinom Pavlovićem. Pozneje sva skupaj posnela še štiri filme in lahko rečem, da se imam za njegovega igralca. Na Maribor, Ljubljano in Ptuj pa imam lepe spomine zaradi čudovitega druženja z izjemnimi slovenskimi igralci. Takrat sem sklenil velika prijateljstva z Radkom Poličem, Mileno Zupančič, Borisom Cavazzo, Mirkom Bogatajem, Tonetom Slodnjakom, Borisom Juhom in mojim Dušanom Jovanovićem. To so nepozabni dnevi, ki me še danes navdajajo z veseljem.
Koliko vam je pomenilo, da so vam kot mlademu igralcu pri nas dali toliko možnosti za igranje v filmih?
Takrat je bil Matjaž Klopčič eden najbolj zanimivih režiserjev v Jugoslaviji in zame kot filmskega začetnika je bila to res velika čast.
Se spomnite kakšne posebno zanimive, zabavne, nenavadne anekdote v zvezi s tem?
Ah, bilo jih je toliko … Rdeče klasje smo snemali v bližini Ptuja pri družini Kekec. Pili smo najboljši cviček. Največ sem se družil z mladim asistentom režije Brankom Šömnom. Vsako noč sva pila, pela in žurala do zore. Spala sva le nekaj ur. Potem me je nekdo zatožil režiserju, da preveč pijem in divjam, on pa je rekel: »Pustite ga … ravno takšnega potrebujem – isti je kot Dmitrij Karamazov iz romana Dostojevskega.«
Na žalost je veliko vaših prijateljev že odšlo za mavrico. Kako se spoprijemate s praznino, ki jo puščajo za sabo?
Težko … Še vedno ne morem verjeti, da jih ni več. A mrtvi živijo v meni – mladi in nasmejani moji prijatelji – in rastejo v moji duši … tako Radko kot Dušan, Milena, Dragan in moj Vaske.
Lanski koncert ste posvetili Mileni Zupančič, ki je na srečo še vedno z nami. Kaj najbolj cenite pri njej?
Milena je naša čarovnica. Vse nas je začarala s svojimi skrivnostmi. Ustvarjena je za to, da se ji vsi čudimo – mi, njeni prijatelji, in vsa njena publika.
Veliko magije vam verjetno v življenje prinašajo tudi vnuki. Je ta vloga zelo drugačna od očetovske?
Človek ima svoje otroke najraje na svetu – a še bolj ljubi otrokove otroke.
Se skupaj družite tudi v Barbarigi?
Seveda. Skupaj uživamo z našima novima vnukoma, Mari-Lenko in Gorjanom-Danetom, ki imata šest mesecev.
Ste že naredili bakalar?
Bakalar pripravljam za sveti večer. Zdaj večinoma pripravljam ribje specialitete.
Kako še preživljate dneve ob morju?
Plavam in včasih lovim ribe.
Kaj vas čaka jeseni oziroma pozimi?
Verjetno kakšni filmi, pot v Los Angeles, dež, ki ga obožujem in ob katerem najraje pišem svoje pesmi, koncerti ter vroč kostanj na kioskih v Zagrebu ali Ljubljani.
