Slovenija ga je najprej spoznala kot raperja Ali Ena, ki je z albumom Leva scena pretresel takratno sceno, trenutno pa nastopa kot RecycleMan. Te dni je na sarajevskem filmskem festivalu, saj vrti glasbo na različnih zabavah ob premierah, mi pa smo ga ujeli pred dnevi na koncertu na priljubljenem festivalu Kamfest v Kamniku, kjer se je ustavil s svojo skupino izvrstnih glasbenikov.
Kranjčan v Kamniku, na Kamfestu. Zakaj se vam zdijo festivali, kot je Kamfest, pomembni? Mešanica glasbenikov je letos zelo zanimiva in festival ima že lepo tradicijo.
Predvsem zato, ker se tu zbere raznoliko občinstvo, ki morda sicer nima priložnosti spoznati določenih skupin. Tu nas lahko prvič slišijo, nas spoznajo in nam nato sledijo tudi pozneje. Pa tudi obratno – mi spoznamo druge skupine, ki jih drugače verjetno ne bi utegnili videti.
Razkrijte nam kaj o svojem trenutnem ustvarjanju.
Trenutno ogromno DJ-am, kmalu tudi na sarajevskem filmskem festivalu. Letos je moja kariera DJ šla v zanimivo smer, tudi v Berlin, na primer na Berlinale in pospremila slovenski film Kaj ti je deklica. To je bilo kar »kul«, ker smo bili otvoritveni film festivala, zdaj pa film po svetu dobiva izjemno lepe nastope in nagrade. Tudi v Sarajevu se utegne zgoditi kaj lepega, ker so štiri premiere slovenskih celovečercev. Denimo Kukla ima balkansko premiero, jaz pa delam na žuru za film Belo se pere na devetdeset. Veliko delam tudi zasebnih zabav. Kar zadeva skupino, imamo pred sabo še dobre tri poletne koncerte, potem bomo imeli čisto kratek premor – nato pa se pustimo presenetiti. Pripravljamo nekaj novega. Ampak najprej še Postojna in festival Zmaj 'ma mlade ter Gorica v okviru Gongfesta. Končujem tudi približno eno leto nastopanja v okviru 30. obletnice prvega albuma Ali En – Leva scena. Ampak pod imenom RecycleMan, tako da smo mi pravzaprav tribute band. Dovolil nam je, da igramo njegove komade, ekskluzivno je. (smeh)
Zanimivo je, da ustvarjate tako veliko različne glasbe in da v bistvu vse delate sami – pišete besedila, glasbo, aranžmaje, produkcijo, oblikujete, zraven še ilustrirate.
Tako bom rekel: ne delam sicer vsega naenkrat, je pa res, da vse te veščine nekako obvladam. Včasih se tudi več mesecev nič ne zgodi, a dejstvo je, da sta avdio in vizualni izraz čisto različna načina ustvarjanja, ki se med seboj dopolnjujeta. Ne zdita se mi tako zelo različna. Res pa je, da za glasbeno produkcijo večinoma uporabljamo digitalna orodja, čeprav imam še vedno veliko glasbenih gostov, predvsem inštrumentalistov, ker sam ne igram resno nobenega inštrumenta. Z likovno umetnostjo sem se bolj ukvarjal, ko sem še živel v Indiji, pa tudi med epidemijo, ko je bilo več časa. Takrat si ga res lahko vzameš. Trenutno sicer vizualno ne delam ničesar, čeprav po tihem pripravljamo en moj »passion« projekt – celovečerni film. A za zdaj je še brez sredstev, ker smo si tako zastavili oziroma sem si jaz tako zastavil, da delam s prijatelji. Projekt je še precej na začetku, čeprav je bilo že za začetek vloženega veliko truda.
Povejte nam več o novem filmskem projektu.
V prvem zaprtju v času epidemije mi je uspelo končati album KWA, ki je trenutno moj uradno zadnji izid. Ko naj bi bila promocija te plošče, pa je bilo drugo zaprtje države. To me je malo presenetilo, ker nismo pričakovali, da se bo svet res za tako dolgo ustavil z dogodki in ostalim. Zato mi je ostalo veliko časa in sem se lotil pisanja scenarija, ampak drugega celovečerca, ker sem se prej še učil. En kratek film sem posnel že leta 2019 – recimo za vajo – potem pa sem si rekel, da bi to lahko počel tudi v prihodnje. To me zanima tudi na dolgi rok. Drugi scenarij, katerega delovni naslov je bil Kri je igralska, sem že malo popravil, je v neke vrste pripravi, realizaciji – recimo temu, da imamo testna semanja. Čeprav nam je vse uspelo, tako da lahko potem uporabimo ves material v finalni verziji.
Zdi se mi, da ste ves čas polno zaposleni, saj vedno nekaj delate, ustvarjate nekaj novega.
Ko si kreativna oseba, ne moreš iti mimo sebe – ko te ujame trenutek ustvarjanja, se je dejansko treba usesti in nekaj narediti ali pa vsaj pripraviti osnove in zapiske. Tako na primer meni ustvarjanje glasbe, predvsem pisanje besedil in kasnejša produkcija, ne predstavlja težav, saj sem si skozi leta doma ustvaril svoj studijski prostor. Tako lahko ustvarjam tudi ob treh ali štirih zjutraj. Podobno je z nadaljnjo produkcijo in videomontažo – vedno sem pripravljen za akcijo.
Lani je minilo 30 let od albuma Leva scena, vi pa ste se v bistvu premaknili iz Alija v Ali Ena, nato v Dalaja Eegola, zdaj pa ustvarjate pod imenom RecycleMan oziroma Mož recikliranja. Od kod želja oziroma potreba po popolni preobrazbi, morda celo po neki vrsti reinkarnacije?
Kot Dalaj sem imel samo dve produkciji oziroma dve izdaji albuma. Če pogledam nazaj, imam šest samostojnih albumov, ampak albuma, ki sta izšla pod imenom Dalaj Eegol, sta bolj artistična. To je bilo v času tik pred Indijo, preden sem se preselil v Indijo, leta 2006. Potem mine toliko časa, da začutiš potrebo po spremembi – ne da bi le kopičil in delal na osnovi starih stvari, ampak da se podaš v nove projekte. RecycleMan brand obstaja zdaj že skoraj 15–20 let, start pa je bil, ko je bila akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki smo jo malo skopirali od Estoncev. Takrat je v Indiji prišla ven novica, da so oni očistili svojo deželo. Petra in Janez sta bila tam na obisku, jaz pa sem dejal, da bi morali tudi v Sloveniji morali imeti tako akcijo. To sta čisto resno vzela in ustanovila Ekologe brez meja. Jaz sem bil potem z ženo Mirando častni ambasador te akcije in z 200 tisoč Slovenci smo čistili. Res smo očistili gozdove in divja odlagališča, ki so bila predvsem tarča. Neverjetno dobro se je očistilo. Ne vem, mogoče bi bil spet čas za kakšno tako stvar. No, takrat je nastal RecycleMan čisto za zabavo, ko sem – mislim, da čakal Pop TV, ki jih ni bilo na intervju ob dogovorjeni uri. Dal sem si kanto na glavo in rekel Mirandi, naj me fotografira. Ko sem pregledoval fotografije, sem ugotovil, da je podobno Daft Punku – kaj pa če bi jaz bil zdaj RecycleMan? Tako je nastal. Glasbeno mi omogoča, da recikliram – tako svojo staro glasbo in avtorska dela iz obdobja Ali En kot tudi še prej iz Heavy Les Wanted in drugih projektov, ki sem jih delal. Poleg tega kot DJ na zabavah velikokrat vrtim te remiksane verzije.
Se vam kdaj zgodi, da ljudje ne povežejo, da so to vse projekti enega in istega človeka?
Ali sem zdaj jaz isti, ker sem vsak dan malo drugačen. Čeprav bi nekateri rekli, da sem enak kot prej. To mi ni tako pomembno, saj če bi sledil samo tem pričakovanjem, bi bil morda za vedno le Ali En. Morda prav to daje ustvarjanju zanimivost. Z RecycleManom vztrajam že dolgo, ker takrat nisem bil prepričan, ali bi bilo spet dobro živeti v Sloveniji – takrat smo bili na pol med Indijo in Slovenijo. Želel sem »brand furati« tudi zunaj, a je teh »alien imen« zdaj ogromno. V Sloveniji je to lahko precej unikatno – toda potem je bila skupina Aliens, pa neki Alien Taksi in tudi plesni projekt je bil Alien revival, zato sem rekel, da je zdaj že toliko vesoljcev. Potem je bila zgodba, da je Ali En (»alien«, torej vesoljec) povedal svoje pravo ime – in to je Dalaj Eegol. Da si bodo ljudje to lažje zapomnil, sem naredil pesem Slovenija Dala jE gol, ki je hkrati lahko nogometna himna. Ta pesem se je prijela, kar je zelo zanimivo, saj nikoli ne veš – vsaj jaz nikoli ne vem, kaj bo. Nekateri znajo pisati hite, jaz pač pišem pesmi po občutku, potem pa, če se prime, se prime. To je stvar poslušalcev.
Prej ste omenili, da ko si kreativen, si kreativen, a kaj sicer radi delate, ko niste kreativni? V prostem času?
Najraje poležavam in gledam filme ali serije, ali pa se družim s prijatelji. Najbolj mi je, ko ne počnem nič – pa hkrati to »nič« ni čisto nič, ker se vedno nekaj plete, nekaj snuje, nekaj se načrtuje ali vsaj fantazira. Mislim, da je treba ljudem tudi povedati, da je dobro, ko imaš osnovne stvari v življenju urejene, a da je prav tako zelo pomembno, da si sproščen in da si dovoliš nič ne delati. Malce spustiš vajeti, ker je življenje narejeno tako, da moraš stalno nekaj delati, in ljudje so zaradi tega zelo živčni. Jaz se trudim, da nisem. Zelo mi je pomembno, da imam notranji mir, pa tudi zunanji. Če si notri miren, to lahko neposredno ali posredno vpliva tudi na ljudi v tvojem okolju – v mestu, hiši, kjerkoli. Pri nas v soseščini imamo Airbnb stanovanja, a si prizadevam, da so tudi oni pridni, da ne norijo preveč. Ko me ljudje sprašujejo, zakaj živim v Kranju, je odgovor preprost: ravno prav je divji in miren, naraven, urban in neurban, narava je blizu. Podoben je Kamniku, le da je Kamnik nekoliko manjši.
