Gaja Višnar je najprej pri nas diplomirala iz psihologije, nato pa se je podala na študij igre v New York. Tudi tega je uspešno končala. Za vlogo Claire v predstavi Služkinji Jeana Geneta, ki jo je igrala v newyorškem gledališču The Seeing Place, pa je bila celo nominirana za nagrado Sklada inovativnega gledališča. Trenutno živi in dela v Sloveniji. Maja letos je v Mini teatru premierno nastopila v predstavi Hannah Arendt: (ne) človeško stanje, kjer je upodobila mlado Hannah, lani pa je imela v Škucu premiero monodrame Cankarjevega proznega dela Gospa Judit.
Očitno so vam usojene vloge nekonvencionalnih in naprednih žensk. Si želite upodobiti še kakšno?
Da, res je, take vloge so mi všeč in počaščena sem, da sem imela v zadnjem letu možnost upodobiti dve tako posebni ženski. V preteklosti sem igrala tudi Antigono – ta vloga mi je zelo pri srcu. Rada bi kdaj nastopila kot Hedda Gabler, Veronika v To noč sem jo videl ali kot Maria Callas v manj poznani drami Masterclass. Všeč so mi večdimenzionalne ženske, ki združujejo ranljivost in brezkompromisnost ter se ne pustijo enoznačno oklicati za »pozitivne« ali »negativne« junakinje. Takšni karakterji so zame najbližje resničnemu življenju, saj v sebi nosijo kompleksnost, protislovja in globino, ki jih dela človeške in resnične.
Z Gospo Judit se odpravljate tudi v Južno Korejo in ZDA. Kje jo boste uprizarjali?
Dramatizacija Cankarjeve Gospe Judit je bila že v osnovi napisana z namenom gostovanja in uprizarjanja za Slovence po svetu ter širjenja slovenske kulture. Prihodnje leto obeležujemo 150. obletnico rojstva Ivana Cankarja, tako da je uprizarjanje njegovega dela še bolj relevantno. Za zdaj me poleg uprizoritev v Južni Koreji čaka še vzhodna obala Amerike – ZDA in Kanada – New York, Washington, D. C., Cleveland, Chicago in Toronto. Po tem bomo videli, kakšni bodo odzivi in kje bi bile uprizoritve še smiselne. Ker gre za tehnično nezahtevno monodramo, kjer je fokus popolnoma na igralki, res lahko nastopam povsod – predstava pa je zaradi svoje intimne narave primernejša za manjše prostore. Ne gre namreč za klasično odrsko postavitev, gledalci so z mano za veliko mizo, kjer ob pijači pripovedujem svojo zgodbo. Gre za unikaten gledališki koncept, odzivi do zdaj pa so nad mojimi pričakovanji.
Pričakujete tam drugačne odzive kot tukaj?
Da, sploh za Južno Korejo me zanima, kako bo občinstvo to sprejelo. Verjetno bom vse predstave odigrala v angleščini, ker je Slovencev tam premalo za predstavo v slovenščini. Večinoma bodo v občinstvu mednarodno delujoči ljudje z dobrim znanjem angleščine, je pa jezik vseeno malo »povzdignjen«, zato upam, da se zaradi medkulturnih razlik ne bo veliko »izgubilo s prevodom«. Pri nas je slovensko občinstvo zelo lepo sprejelo tudi angleško različico, po povratnih informacijah sodeč, je enako razumljiva in zveneča kot slovenska verzija. Je pa zanimivo to, da se tudi moj karakter z jezikom malo spremeni. V slovenščini sem menda bolj otožna in ranljiva, v angleščini pa bolj samozavestna in suverena. Američanom in drugim tujcem, ki so si do zdaj ogledali predstavo, se je zdela zgodba zanimiva in univerzalna.
Igro ste študirali v New Yorku. Se nameravate še vrniti tja in igrati v tamkajšnjih gledališčih?
Do pred letom dni sem še vedno imela projekte tudi v ZDA, zdaj sem osredotočena na Slovenijo in Evropsko unijo. Trenutno je tudi politično stanje tako, da se nisem odločila za podaljšanje delovnega vizuma in ponovno selitev čez lužo. New York pa še vedno imam za svoj drugi dom, ga pogrešam in ohranjam v mislih. Ohranjam tudi stike s tamkajšnjimi kolegi in verjamem, da bodo v prihodnosti priložnosti za vrnitev na newyorško sceno.
Je sicer po vaših izkušnjah študij v tujini ovira ali prednost za delo v Sloveniji?
V našem sektorju prednost gotovo ni, ker preprosto ni dovolj rednih delovnih mest za vse. Že Akademija za gledališče, radio, film in TV v Ljubljani vsako leto izobrazi preveč igralcev, da bi bili vsi zaposleni po gledališčih, neodvisna scena pa pri nas ni tako razvita kot v tujini. Ob snemanju serij je priložnosti več, ampak še tam večinoma nastopajo isti igralci, ki so že vpeti v sistem. Kar je na neki način logično, saj publika rada gleda igralce, ki jih pozna in jim zaupa. Je pa zaradi tega težje tistim, ki niso zaključili naše akademije in jih profesionalni krog ne pozna. Odprtih avdicij večinoma ni, na avdicije so vabljeni že poznani. Kar lahko namesto kot oviro vzamemo tudi kot izziv. Nekako moramo pritegniti pozornost, najboljši način je s svojim delom, ustvarjanjem lastnih projektov, proaktivnostjo do te mere, da ne moreš biti spregledan. Moram reči, da sta me študij in delo v New Yorku zelo dobro pripravila na vse mogoče življenjske izzive. Tam smo znani pregovor spremenili v »What doesn't kill you, makes you a New Yorker« (Kar te ne ubije, te naredi Newyorčana). Tempo je res intenziven, ves čas moraš iskati nove delovne priložnosti, naučiš se tudi ustvarjati svoje. Navajena sem na konstantne avdicije in zavrnitve, res dobiš trdo kožo. Življenje samozaposlene v kulturi v Sloveniji mi s tega stališča ne predstavlja velikega izziva – bolj je težava, da je priložnosti manj in da je okolje manj pozitivno. V ZDA imaš vedno občutek, da delaš nekaj pomembnega, da si lahko to, kar hočeš biti, da s trdim delom lahko dosežeš vse in da je uspeh za vogalom. In ta energija te žene naprej, četudi jo marsikdo označi za nepristno. Pri nas je večkrat težje najti motivacijo ali biti gonilna sila. Zato je pomembno, da se obdajaš s pozitivnimi ljudmi in somišljeniki, ki te podpirajo, opolnomočajo ter s katerimi lahko premikaš meje ustaljenih vzorcev in ustvarjaš nove delovne priložnosti.
Koliko pa je pomembno, da ste fizično prisotni na predstavah, filmskih festivalih in drugod, kamor hodijo ljudje iz gledališča in filma?
Zame je bilo kar pomembno, saj zaradi desetletja bivanja v ZDA veliko režiserjev ni vedelo, da sem se vrnila v Slovenijo. Prav na filmskih festivalih sem se srečala z nekaj režiserji, ki jih poznam od prej in so me takoj potegnili k svojim projektom. Mislim, da je vedno dobro, da si prisoten, izraziš zanimanje za predstave in filme, čestitaš režiserjem, če ti je njihovo delo všeč – na tak način vzpostaviš svoje omrežje ljudi, s katerimi si želiš ustvarjati, in gotovo se prej ali slej pojavi priložnost za sodelovanje. Mreženje je tudi v tujini zelo pomembno, na akademiji v New Yorku smo imeli poseben predmet priprave na šovbiznis, kjer so predavali o tem, tako da smo ob zaključku šolanja skoraj vsi imeli svoje spletne strani, vizitke in podobno. Je pa res, da to ne leži vsakemu, nekateri smo v spoznavanju novih ljudi bolj naravni kot drugi, na silo novih povezav nima smisla vzpostavljati. Sama se gibljem v krogu ljudi, ob katerih se dobro počutim, obiskujem prireditve, ki me zanimajo, tako da se tudi nova poznanstva ustvarjajo spontano.
S skupino igralcev, ki ste bili v tujini, ste v Sloveniji začeli razvijati tudi umetniško zgodbo oziroma kreativno sceno. Lahko poveste kaj več o tem?
Z veseljem. Gre za Zavod Kaos Evropa, v okviru katerega deluje tudi Khaos Acting Academy, vodimo pa ga tri v tujini izobražene slovenske igralke – poleg mene še Sanja Gregorčič, ki je akademijo zaključila v LA-ju in potem živela v Veliki Britaniji, in Nika Kaplja, ki se je šolala v Londonu. Sodelovati smo začele pred pandemijo z mednarodno priredbo Antigone, ki smo jo premierno uprizorile v Sloveniji tik pred zaprtjem leta 2020. Takrat smo še vse živele v tujini, po pandemiji pa smo prikapljale nazaj domov, Sanja je ustanovila slovensko podružnico britanskega podjetja in začele smo s klasi igre pred kamero. Nekaj let sta jih vodili Sanja in Nika, ker sem bila jaz še vedno v ZDA, v zadnjem letu pa smo ponovno združile moči in začele ponovno razvijati tudi produkcijski del zavoda. Trenutno imamo privilegij, da lahko delujemo v Galeriji Bažato, skoraj v središču Ljubljane, kjer smo začele unikatno serijo interdisciplinarnih projektov gledališke, slikarske in arhitekturne umetnosti. Prva od gledaliških uprizoritev se bo zgodila čez slab mesec dni, 11. septembra, uprizorili pa bomo Alamuta Vladimirja Bartola ob umetniških delih Jelke Flis. Gre za edinstven koncept, naredile smo res super ekipo, tako da se veselimo tako tega dogodka kot skupnosti, ki jo s tem ustvarjamo. Naš cilj je, da prostor zaživi kot dinamična platforma za raznolike kulturne dogodke in kot živahno stičišče mladih ustvarjalcev, kjer se krepi in razvija slovenska neodvisna scena.
Povezujete se še z enim podjetjem v Gorici, kjer razvijate UI v povezavi z umetnostjo, interdisciplinarne projekte, ki nagovarjajo sodoben čas – križanje tehnologije in človečnosti. Se ne bojite, da bi zaradi tega ostali brez dela?
Povezovanje gledališke umetnosti s sodobno tehnologijo me je začelo zanimati že ob sodelovanju s Transforma Theatre Company v NY, ki ga vodi slovenska igralka Tjaša Ferme. Gledališče je že od nekdaj prostor, kjer raziskujemo, kaj pomeni biti človek – z vsemi našimi čustvi, odnosi, ranljivostmi in vprašanji o smislu. Danes, v času, ko tehnologija vse bolj oblikuje naš vsakdan, pa to vprašanje postaja še bolj relevantno. Z vključevanjem tehnologije in robotike v gledališke prakse ne raziskujemo le novih estetskih možnosti, temveč tudi odnos med človečnostjo in tehnološkim napredkom. Tovrstno povezovanje omogoča refleksijo: kako nas sodobna orodja spreminjajo, kje se meja med človekom in strojem briše ter kje jo moramo ponovno začrtati. V svetu, kjer se zdi, da se človečnost včasih izgublja med algoritmi, zasloni in avtomatizacijo, lahko prav gledališka umetnost v sodelovanju s tehnologijo ponudi prostor za razmislek, dialog in občutenje. Na ta način gledališče ne izgublja svojega bistva, temveč ga še utrjuje – kot živ prostor za raziskovanje človeka v moderni, tehnološko prepleteni družbi.
Igro tudi poučujete. Kaj je prvo, kar poveste svojim učencem?
Da so dovolj – taki, kakršni so. Da si lahko upajo, naj bodo pogumni. Naj se ne trudijo narediti stvari prav, ampak pristno. Tako ne morejo zgrešiti. Naj bodo usmerjeni v igralske partnerje in zgodbo, ne v svoje notranje doživljanje, ki se ob vživljanju v situacijo pojavi spontano. Poudarjam tudi, naj se ne bojijo, če so neizkušeni. Neposredno pred vsakim nastopom imamo namreč vsi malo treme, ne glede na količino izkušenj. Tako je tudi prav, ker to pomeni, da nam ni vseeno, da se hočemo ljudi dotakniti, čutimo odgovornost do zgodbe, ki jo pripovedujemo. Kakor je trenutek pred skokom z višine vedno strašljiv, ne glede na to, kolikokrat smo že skočili. Z izkušnjami samo vemo, da smo ga že preživeli in smo bolj pogumni. Odziv telesa pa je vsaj za trenutek gotovo enak.
