Na prvo septembrsko soboto se na nacionalno televizijo vrača oddaja Ah, ta leta!, ki jo z zanimivimi gosti iz tako imenovane zrele generacije povezujeta Helena Pirc in Nina Cijan. V prijetnem razgovoru sta nam povedali, kaj bo prinesla tokratna, že četrta sezona.
Helena, kaj vam tako osebno kot uredniško pomeni vodenje takšne oddaje?
Pripravljanje oddaje Ah, ta leta! mi pomeni privilegij in odgovornost. Starejši gledalci cenijo vsebine, ki niso instantne, temveč premišljene, iskrene in srčne. Uredniško pa pomeni, da iščemo teme, ki niso le informativne, ampak tudi navdihujoče. Prostor dajemo zgodbam, ki včasih ostanejo spregledane, čeprav bi si zaslužile pozornost in občudovanje.
Nina, pogosto govorite o energiji in ustvarjalnosti sogovornikov. Kdaj vas je kakšna zgodba nazadnje resnično presenetila ali ganila?
V oddaji gostimo izjemne posameznike, ki dokazujejo, da je v življenju mogoče prav vse, če imamo močno željo, motivacijo in voljo. Med gosti naše oddaje so ljudje, ki nas navdihujejo s svojo ustvarjalnostjo in številnimi dejavnostmi, pa tudi tisti, ki so prestali težke življenjske preizkušnje, a so kljub vsemu ohranili moč in ponovno znali najti lepoto življenja. Še posebej ganljive so bile zgodbe stanovalcev doma za starejše, ki so odkrito spregovorili o svojih življenjskih zdrsih in pogumu, ki so ga potrebovali, da so si na novo zgradili življenje. Vedno znova me ganejo tudi tisti posamezniki, ki si svoje dni bogatijo s številnimi dejavnostmi in dokazujejo, da je vedno pravi čas za učenje novih veščin.
Helena, katera življenjska lekcija, ki ste jo slišali v oddaji, vam je še danes ostala v spominu?
Ena od stvari, ki jo naši gosti znova in znova dokazujejo, je zagotovo to, da ni nikoli prepozno. Ne za ljubezen, ne za gibanje, ne za uresničitev dolgoletnih želja. Poroka pri 75 letih. Zakaj pa ne? Učenje igranja na klavir pri skoraj devetdesetih v domu za starejše, ker prej ni bilo možnosti. Odlično! Človek na koncu ne obžaluje stvari, ki jih je naredil, ampak tiste, ki jih ni. Omejitve so pogosto le v naših glavah.
Kako je sploh zasnovana oddaja?
Nina: Oddaja je zasnovana monotematsko z zanimivimi gosti v studiu in dinamičnimi prispevki s terena, ki osvetljujejo osnovno temo oddaje še s kakšnega zornega kota. Naše gledalce redno popeljemo tudi v digitalni kotiček, kjer skupaj premagujemo izzive sodobne tehnologije – od uporabe aplikacij in računalniških programov pa vse do varne komunikacije na spletu. Za piko na i oddajo vedno zaključimo s sproščenim kvizom (Spo)znanje generacij, kjer se ob spoznavanju posebnosti različnih časovnih obdobij zabavajo tako mladi kot starejši.
Pri delu z ljudmi, ki imajo bogate življenjske izkušnje, se dotikate tudi občutljivejših tem. Kako ohraniti toplino in spoštovanje, ne da bi izgubili iskrenost?
Helena: Ključno je, da v vsak pogovor vstopiš z iskrenim zanimanjem, ne z radovednostjo. Razlika je velika. Gosta ne želimo razgaliti, ampak ga spoznati. Ne želimo izpostavljati bolečine, ampak človeka. Zgodba ni zanimiva zato, ker je težka, ampak ker razkrije moč, s katero se je nekdo spopadel z izzivi. Zato vedno vprašamo z občutkom, poslušamo s spoštovanjem in damo gostu prostor, da sam določi mejo.
Kako v oddajo vnašate svoj osebni pogled na svet, ne da bi zasenčili zgodbe gostov?
Nina: Starejši so zame prava zakladnica znanja, izkušenj in modrosti. Rada jim prisluhnem, se od njih učim in dovolim, da njihove zgodbe obogatijo tudi moj pogled na svet. Mlajši sicer živimo drugače, saj smo odraščali v povsem drugih časih, a verjamem, da prav na presečišču izkušenj starejših in svežih pogledov mlajših generacij nastajajo mostovi, ki nas povezujejo. Velik del svojega otroštva sem preživela s svojo babico, njene življenjske izkušnje in razmišljanja pa so močno zaznamovala tudi moj pogled na življenje. Še danes jo rada vprašam za nasvet ali mnenje – in četudi ga morda ne upoštevam, mi vedno ponudi dragocen košček modrosti.
Starejši gledalci pogosto iščejo oddaje, ki jim dajejo občutek pripadnosti. Kako poskrbita, da se gledalci počutijo vključene, ne le nagovorjene?
Helena: Tako, da jim ne govorimo od zgoraj navzdol, ampak iz oči v oči. Oddaja ni narejena za starejše, ampak skupaj z njimi. Veliko jih sodeluje z idejami, komentarji, odzivi – in vse to poslušamo. To je tudi naša iskrena želja – da so slišani in videni. Ob tem bi rada poudarila še nekaj – res je, da je naša primarna publika nekoliko starejša, a oddajo spremljajo tudi mlajši. Marsikdo gleda z mamo, očetom, babico ali dedkom. Prav zato si prizadevamo graditi medgeneracijski most, saj verjamemo, da si lahko različne generacije med seboj ogromno dajo. Najlepši odzivi so tisti, ko slišimo, da je oddaja sprožila pogovor v družini – to je za nas največja potrditev, da delamo prav.
Ah, ta leta! je oddaja, kjer čas teče počasneje. Kako ohraniti to mirnost, glede na to, da televizija danes vse prevečkrat zahteva tempo in dinamiko?
Nina: Najti pravo ravnovesje med tem, da damo sogovorniku čas in prostor za iskreno pripoved, hkrati pa ohranjamo oddajo zanimivo in dinamično, je prava umetnost. Zavedamo se, da so mlajše generacije navajene na kratke in hitre vsebine, medtem ko si starejši želijo nekoliko bolj umirjenega ritma – prav to pa pri naši oddaji gostje pogosto izpostavijo kot prednost. V rubriki Ah, ta splet! digitalne vsebine vedno nadgradimo s praktičnimi prikazi, saj želimo gledalcem korak za korakom pokazati, kako uporabljati različne aplikacije in različna spletna orodja. Več sproščenosti in dinamike pa prinese zaključni del oddaje – kviz (Spo)znanje generacij, kjer dva gosta na nekoliko bolj razvedrilen način spoznavata značilnosti in posebnosti različnih generacij.
Kaj bodo gledalci odnesli iz četrte sezone, ki se začne 6. septembra?
Nina: Tudi četrta sezona prinaša vseživljenjske teme, ki nagovarjajo predvsem starejšo generacijo, s številnimi navdihujočimi zgodbami pa si želimo dotakniti tudi mlajše generacije. V rubrikah bomo še naprej spoznavali, kaj vse nam ponuja digitalni svet, skupaj z gledalci bomo spoznavali nove veščine in jim ponujali praktične nasvete. Kot v preteklih sezonah bomo tudi letos veliko pozornosti namenili medsebojnim odnosom, medgeneracijskemu sobivanju in vseživljenjskemu učenju ter tako mlajše kot starejše gledalce spodbujali k pestremu, bogatemu in izpolnjujočemu življenju.
