Oče in idejni vodja zasedbe je Matija Jašarov, ki v skupini igra bas, sicer pa deluje kot producent, DJ in multiinštrumentalist, šolal pa se je tudi v Veliki Britaniji. Sodeloval je v številnih slovenskih zasedbah, med drugim v skupini The Stroj. Čeprav se je Leni Kravac začel kot solo projekt, pa danes deluje kot odlična sedemčlanska zasedba. Jašarov nam je povedal, kaj jim je po vseh teh letih pomembno na koncertih in kaj jih je na Švedskem presenetilo.
Kako je nastal Leni Kravac?
Davnega leta 2008 se je vse začelo kot didežjevski projekt oziroma kot moj solo projekt – kot producent. Nato smo nekako prerasli v trio, takrat še z Gianijem Poposkim in Gregom Kodermanom. Odločili smo se, da združimo elemente balkanske glasbe, drum 'n' bassa in metala – in to je bilo to. Kasneje se je ekipa širila in spreminjala, zdaj pa smo že nekaj časa sedemčlanska skupina.
Kaj je vaše poslanstvo?
Ogromno skupin se spušča v teme politike, pravic, težav, ljubezni. Naš naš cilj pa je, da se ima publika dobro. Mi smo »party band«, zato da tisto uro, uro in pol, ko prideš na koncert, pozabiš na vse ostalo, da se »odlomiš« in se imaš dobro. Ne iščemo globljih stvari, tam smo za zabavo, da zabavamo ljudi in da uživajo.
Predalčkanje v glasbi ni ravno dobra stvar, ampak vseeno ljudje tako najlažje razumejo glasbo. Kako bi se vi popredalčkali?
Pred časom nam je uspelo izumiti izraz »alter turbo« – torej malo turba v smislu, da imamo trube, balkanski melos in vibro, »alter« pa pomeni, da vse skupaj mešamo: od metala do jazza, funka in hip hopa. Nato vse to združimo v nekakšen glasbeni golaž.
Katere svoje dosežke bi označili za največje uspehe?
Zadnja leta na to gledamo malo drugače, kot smo včasih. Včasih je bilo pomembno, da je čim večji koncert, čim več ljudi, zadnje čase pa so nam bolj zanimivi lokacije in odziv, ki ga dobimo od ljudi. Zdaj smo bili denimo na mini turneji po Švedskem, kjer nas ljudje še ne poznajo toliko, zato smo imeli med občinstvom tudi večji delež starejših. Na nekem koncertu je bil večji del publike star med 60 in 75 let, kar bi pri nas bilo skoraj nemogoče. A ko vidiš te ljudi, kako uživajo, migajo in nato pristopijo do tebe, da te želijo najeti za prihodnje leto, denimo za 70. rojstni dan, je to nekaj povsem drugega. To nam postaja vse pomembneje – da ljudem predstavimo nekaj novega. V Estoniji je bilo podobno, saj publika te glasbe še ne pozna toliko in jim to doživetje res nekaj pomeni.
Ampak v Franciji ste igrali pred 10 tisoč ljudmi. Kako slovenska skupina, ki ni ravno mainstream, pride do takšne priložnosti?
Francija je specifična. To je bilo na festivalu Fimu, ki je velik podpornik etno glasbe in vsega tega. Imajo ogromno odrov in mi smo imeli srečo, ker smo malo bolj zabavni in energetični, da so nam dali priložnost na enem od največjih odrov. Nekajkrat smo igrali tudi z Dubiozo Kolektiv, ker se naš stil dobro ujema z njihovim. Mislim, da je bilo pred dvema ali tremi leti tudi v Prekmurju, v Murski Soboti, kjer je bilo med osem in deset tisoč ljudi. Je zabavno, super in seveda popolnoma noro, ko ljudje skačejo – takšna masa ljudi! Tako da ne bom rekel, da je to brez zveze.
Omenili ste Švedsko. Pred kratkim ste se vrnili z mini turneje. Še kakšne zanimive anekdote?
Zanimivo je, da švedsko vreme omogoča zelo posebne situacije. Na enem od koncertov je bilo prizorišče sredi ničesar, ampak zelo luštno, tako da so ljudje vseeno prišli, čeprav je močno deževalo in je bila nevihta. Pri nas bi morda prišlo le pet ljudi, od tega bi bili štirje osebje, tukaj pa se je vseeno zbralo okoli 30–40 ljudi, ki so ostali celoten koncert – eni z dežniki, drugi brez. Za Švede je bil to navaden dan: dežuje kot iz škafa, pa so kljub temu prišli pogledat koncert. To nam je bilo zelo zanimivo. Tokrat smo imeli tudi možnost ogledati si več stvari. Šli smo se kopat v Baltsko morje, ki je bilo pravzaprav toplejše od Jadranskega – kar je zelo smešno. Lepo je bilo, da smo videli več okolice. Včasih nismo šli po lokalnih cestah, ampak po avtocesti, ker bi sicer nedvomno srečali kakšnega losa in se vanj zaleteli – kar je pač realnost, ko se ponoči pelješ. Zabavno!
Kako sploh pride do tega, da odidete na turnejo po Švedski? Organizirate nastope sami ali vas kdo povabi?
Mi smo imeli srečo, da smo igrali na nekaj »showcase« festivalih. Dober primer v Sloveniji je festival Ment, ki stoji za odlično ekipo in povabi različne še neuveljavljene skupine z velikim potencialom. Na teh »showcase« festivalih se večinoma zbirajo tudi različni bookerji, menedžerji in založbe, ki iščejo nove talente. Tak primer je podoben festival na Švedskem Live at Heart, kjer smo igrali leta 2019. Letos nam je nekdo, ki nas je tam videl, pisal, ali imamo načrte za letos poleti za Švedsko. Ne … Potem smo ugotovili, da gre za enega največjih bookerjev, in se povezali z menedžerjem, ki nas je že takrat peljal na Švedsko. Tako smo iz tega uspeli iztržiti še dodatne tri ali štiri koncerte, da se nam je sploh izplačalo. Nas je sedem v skupini, stroške odhoda na Švedsko za toliko ljudi pa je težko pokriti. A na koncu je bilo super. Pet dni smo bili tam, od tega so bili štirje dnevi koncerti.
Tam vas ne poznajo, a vseeno pridejo. Kaj mislite, da jih privlači pri vaši glasbi? Vseeno je precej posebna.
Mislim, da jim je prav to všeč – ker ne vedo, kaj pričakovati. Od balkanske glasbe poznajo morda Shantela, ki je precej komercialen, ali mogoče še Dubiozo. Po moje je naša glasba neka mešanica nečesa, česar ne poznajo, z balkanskimi ritmi. Poleg tega je kar močna, in ne vidiš, da bi kdo sedel v kotu in samo gledal. Mislim, da jim je to zanimivo, zato nas potem kličejo nazaj.
Kako vašo glasbo sprejemajo bližje domu, na Balkanu? Srbija in Bosna že imata svoje ekvivalente, kot sta Dubioza Kolektiv in S.A.R.S.
Tukaj dosti bolj »pašemo« v znano atmosfero. Pred leti smo naredili manjšo turnejo Ljubljana-Zagreb-Beograd. Na začetku smo veliko nastopali po festivalih v Bosni, na Hrvaškem in v Srbiji, zato se tukaj počutimo doma. V zadnjem času pa se bolj osredotočamo na specifične koncerte, ki so nam pisani na kožo. Lani smo denimo igrali na Ljubljanskem gradu, kar nam je bilo res super, pa tudi na Švicariji in podobnih prizoriščih. Zdaj nam veliko pomeni, da ima koncert poseben ambient, da ni spet le en običajen nastop.
Vaš zadnji singel in videospot sta stara pet let. Pite ispod sača je bil zelo uspešen in dobil tudi nekaj nagrad. Ustvarjate kaj novega? Pet let je kar dolga doba.
V tem času se je zgodilo precej stvari – bobnar je dobil otroka, malo so se zamenjale kariere. Malce smo res vmes postali LENI Kravac. Zato smo zdaj rekli, da bomo nekaj stvari na leto naredili, pa te naredimo dobro. Nas že malo srbi. Imamo veliko materiala, osnutkov za 30 ali celo 40 pesmi, samo spraviti vse skupaj in posneti nekaj konkretnega je šele zdaj v načrtu. Ideja je tudi ustvariti kaj v slovenščini, saj ustvarjamo v neki mešanici balkanskih jezikov. Velikokrat nas vprašajo, zakaj ne naredimo česa v slovenščini, zato bi se tega zdaj morda lahko lotili. Nazadnje smo naredili priredbo pesmi finskega predstavnika na Evrosongu, Käärija, ki je bila uspešna na TikToku in Instagramu. Prišla je tudi ideja, da bi mogoče lahko naredili še kaj v švedščini, a zdaj moramo vse te ideje in osnutke spraviti skupaj in ustvariti nekaj konkretnega. Ta turneja nas je malo brcnila v rit, da bi morda letos res lahko nekaj naredili.
Leni Kravac je na neki način vaš hobi, saj imate službe. Pevka Tamara Goričanec je na primer radijska voditeljica, nekateri imate otroke. Kako vse usklajujete?
To je eden od izzivov, s katerim se soočamo. Imamo različne kariere, hobije, otroke, službe – tudi glasbeno – vsak prihaja z drugega konca in s svojimi izkušnjami. Malo smo pomešani, a v dveh mesecih se znamo dogovoriti za eno ali dve vaji, da smo res vsi skupaj. Poleti je to še posebej zanimivo, ko se dopusti malce prekrivajo. Morda prav zato že nekaj let ni bilo nič novega.
Kakšni so torej načrti za prihodnost?
Ravno jutri imamo sestanek, da se dogovorimo za prihodnje leto glede Švedske, kjer se spet ponujajo koncerti. Ta turneja je obrodila sadove in zdaj je nastal interes. Naš švedski menedžer je povedal, da bo spet šel na festival Live at Heart iskat dodatne priložnosti. Priporočil je, naj prihodnje leto naredimo kaj bolj konkretnega. Letos je bilo super – pokrili smo stroške in nekaj zaslužili – a prihodnje leto si želimo res konkretno zastaviti cilje, na primer kakšne večje festivale. Če nam je to cilj, bi morda povezali Švedsko še z drugimi nastopi, a bomo videli, kako bo časovno in kako bomo uskladili vse skupaj, glede na to, da letos v celotno sliko prihajata še dva otroka. Načrt je narediti vsaj eno pesem, en singel, mogoče celo EP, da vidimo, v katero sfero nas bo to zdaj vrglo. Sicer imamo 30. oktobra koncert v Ortobaru, januarja pa se vračamo v Jazz klub na Gradu, tako da se nekaj dogaja.
