Priljubljeni pevec Davor Radolfi nam je razkril, zakaj si vsako poletje dovoli biti »glup«, kako je bučno olje iz Slovenije osvojilo njegovo dalmatinsko kuhinjo in zakaj je danes predvsem dedek, ki navija za vnuka. »Če imaš srečo, imaš zdravje in vse drugo.« Glasbenik, ki zna živeti počasi – in z občutkom. Koncert za dušo, koncert, na katerem bo praznoval 40 let glasbene kariere in sodelovanja s skupino Ritmo Loco, pripravlja v soboto, 27. septembra v ljubljanskih Križankah, za katere pravi, da so postale njegov drugi dom. Pogovor z njim je bil dolg, prijeten in topel.
O skupini Ritmo Loco: »Za mano je 18 albumov, z Ritmo Loco pa ustvarjamo že 40 let. Nikoli nisem bil 'šef benda', sem le pevec in glasbenik. Delo si razdelimo, vsak ima svojo odgovornost. Fantje so mi kot družina – skupaj potujemo, se družimo in pogovarjamo. Z nekaterimi sem že več kot 30 let.
Katere so za vas najpomembnejše stvari v življenju?
Najpomembnejši mi je občutek energije med ljudmi. Rad začutim človeka, s katerim lahko iskreno komuniciram, izmenjujem mnenja. Ljubezen – do partnerja, prijateljev, družine – je zame lepa energija, polna spoštovanja. To mi je izredno pomembno. Pogrešam dobre ljudi in imam veliko potrebo po druženju, a zaradi dela mi to ne uspe vedno. Ko se vrnem v Dalmacijo in srečam prijatelje, ki jih čez leto ne vidim, se jim popolnoma prepustim. Imamo družbo, v kateri si dovolimo biti »neumni«, ker smo sicer vse leto »pametni«. Takrat se samo smejemo, zafrkavamo, ne govorimo o poslu – to je moj pravi počitek in dopust. Takšno sproščenost si lahko privoščiš le z določenimi ljudmi. Dva meseca v letu si dovolimo, da smo »glupi«, kot pravimo. A tudi skozi humor si lahko pameten.
Kako uresničujete svoje življenjske vrednote? Ste kdaj dobili kakšen pomemben nasvet od staršev ali starih staršev?
Nasvetov je bilo veliko, a bil sem premlad, da bi jih znal takrat sprejeti. Človek mora sam doživeti izkušnje, da vanje verjame. Že 20 let se držim misli, da se dobro vedno vrne – karmično. Trudim se, da nikogar ne ranim, ne prizadenem in da jim ne pošiljam slabih vibracij. Včasih koga nehote prizadeneš, a res pazim, da tega ni preveč. Navdihujejo me tudi indijanska pravila, kot so: ne govori slabo o drugih, ne obsojaj in ne obtožuj.
Kako radi živite danes?
Dogovoril sem se z agencijo, da imam največ 40 koncertov na leto. Prej sem nastopal tudi po 120-krat letno, zato sem začel pogrešati druge stvari v življenju. Glasba je seveda moja primarna ljubezen – vsako jutro sedem h klavirju ali vzamem v roke kitaro –, a več časa posvečam družini, prijateljem in športu. Ne maram preveč voženj in gneče na avtocestah, če bi me teleportirali, bi bilo idealno. (smeh) Na morje na ribolov ne hodim več, čeprav to delajo moji prijatelji. Kot otrok sem tolkel školjke prstace, da smo zaslužili kak dinar, a danes mi je žal, takrat nismo vedeli, koliko škode s tem povzročamo naravi.
Kako skrbite za telo in zdravje?
Vsako jutro treniram doma. Pol ure raztegovanja in vaj, da ohranim mišice in kondicijo. Pazim tudi na prehrano – s soprogo sva vedno prisegala na mediteranski način prehranjevanja. Zanimivo je, da sem prav v Sloveniji odkril bučno olje. Sprva sva ga z Oliverjem Dragojevićem pokusila ob krompirju in pečenki – in bila sva navdušena. Pravzaprav sva bila prva, ki sva ga pripeljala v Dalmacijo. Dodajam ga celo v smutije – skupaj z banano, ananasom in borovnicami daje izjemno energijo.
Koliko let si želite dočakati?
Rad bi živel dolgo in zdravo. Moja mama ima 97 let in pogosto reče: »Sine, kdaj bom šla?«, pa ji odgovorim: »Mama, dočakala boš sto let!« Verjamem, da je za dolgo življenje pomemben miren življenjski slog, brez hitenja in stresa. Imamo dalmatinski »kod« – znamo živeti »v leru«. Seveda je včasih treba prestaviti v višjo prestavo, a večinoma je dobro voziti počasi.
Kaj počneta vaši hčerki?
Vsaka ima svojo pot. Mlajša je umetnica, ukvarjala se je z glasbo in dobila celo nagrado, a se je kasneje našla v montaži filmov. Starejša dela v podjetju in je precej resnejša. Najpomembneje mi je, da sta obe srečni. Ljudje ti pogosto čestitajo za uspehe, a redko rečejo: »Naj ti bo srečno.« Če imaš srečo, imaš zdravje in vse drugo.
Kaj pa vaša soproga?
Moja žena Jasna je srce družine. Sprejela je moj način življenja in vzgojila hčerki. Moški večinoma skrbimo za finance, ona pa je raje doma, kjer se dobro počuti. Če je ne bi imel ob sebi, bi bilo moje življenje bistveno težje. Glasba zahteva stoodstotno predanost, potovanja, odsotnost – včasih mi je žal, ker sem bil premalo doma. Zdaj poskušam vsaj malo nadoknaditi zamujeno, čeprav sta hčerki že odrasli. Iskreno priznam, da sem delal narobe – in menim, da bi bil svet brez žensk v popolnem razsulu.
Imate vnuke?
Da, vnuka Emo in Maksa. Ema je stara 12 let in trenira odbojko, Maks pa je star 10 let in igra rokomet ter nogomet. Brez športa ni življenja – tam se naučiš zmagovati in izgubljati, tam se rojevajo najmočnejša prijateljstva.
Kako ste pravzaprav zašli v glasbene vode?
Kot mlad sem treniral rokomet, hokej in vaterpolo, a glasba je bila vedno z mano. Po tekmah smo v konobah igrali in peli – to je bil moj ventil. Sprva smo snemali plošče v španščini, nato se je zgodila kariera. Spominjam se prvega koncerta v ogromni dvorani Vatroslav Lisinski – nisem vedel, kako se poje v mikrofon, bil sem povsem izgubljen. Slavni dirigent Nikica Kalogjera mi je rekel, naj, če pojem glasno, dam mikrofon stran od ust, če pa po tiho, ga približam k ustom. To je bil njegov edini nasvet. A potem je prišel aplavz in takrat sem vedel, da je to moja pot.
Kaj vam pomenijo nastopi v Sloveniji?
Slovenijo mi je »odprla« Tereza Kesovija, ko me je povabila v Maribor. Zdaj pa so Križanke postale moj drugi dom. To je poseben prostor – zaradi arhitekture in stopnic imam občutek, kot da smo tam vsi ena velika družina. Manjši koncerti so bolj intimni, imajo posebno energijo. Nastop 27. septembra v Križankah bo prav takšen – koncert za dušo.
