Jan Sever je kot klasični pianist svojo pot že pred desetletji nadgradil z iskanjem lastne identitete tudi zunaj svojega osnovnega glasbenega polja. Leta kaljenja v klasični glasbi ter raziskovanja drugih žanrov in zasedb so naposled obrodila sadove v obliki samostojnih avtorskih improvizacij, ki jih je izdal na albumu Nordica. Ta je plod sedemletnega ustvarjanja in raziskovanja, v katerem je iskal ustvarjalni spekter med popolno improvizacijo in kompozicijo. V živo ga bo predstavil 7. oktobra v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani, na odru pa se mu bodo pridružili še Jošt Lampret na basu in Kristijan Krajnčan na bobnih ter plesalka Jerca Rožnik Novak.
Zakaj je do izdaje vašega prvega albuma trajalo toliko časa?
Klasične glasbene poti sem se sicer želel osvoboditi že vse življenje, ker sem bolj priden fantek, pa sem vedno imel občutek, da moram blazno veliko vsega naštudirati, preden bi se spustil v to. Poleg študija klasike bi bilo seveda idealno študirati tudi kompozicijo, jazz in še marsikaj drugega. Ker imamo samo eno življenje in je treba hoditi tudi v službo, pa sem dolgo iskal pogum, da sem se odločil za to. Prvič sem se na to pot odpravil pred sedmimi leti, ko sem imel v Mestnem muzeju Ljubljana premierni solo improvizacijski koncert. Govorim o improvizacijah, ker niso kompozicije, saj ne pišem. Zanima me improvizacija in potem se v svoji glasbi sprehajam od bolj dodelanega do bolj odprtega. Vsak dan temu posvetim določen čas in se snemam. Ko ujamem kaj, kar mi je všeč, začnem to razvijati. Tega materiala se nabralo veliko, in ko sem se lani odločil narediti album, sem se lotil selekcije. Material sem seveda poskušal povezati in mu dati neko nit.
Nastop bo popestrila plesna točka Jerce Rožnik Novak, kar ni ravno običajno. Je to povezano s tem, da nastopa v vašem videospotu za pesem Sibelius, ki je na albumu?
Tako je. Tudi sicer me glasba in ples zelo zanimata in to bi si želel razvijati naprej tudi v prihodnosti. Ustaljene forme so čudovita stvar in jih je treba spoštovati. Kot klasični pianist to tudi po službeni dolžnosti kot profesor klavirja vsak dan počnem. Po drugi strani pa želim stopati iz form, želim ustvarjati zunaj formatov. Zdi se mi, da bi moralo biti dandanes ena glavnih poant človeštva povezovanje. Glasba ne bi smela več biti rezervirana za določen sloj.
Omenili ste poučevanje. Kakšni so vaši učenci, če bi jih primerjali s svojo generacijo?
Zdaj sem star 45 let, tako da se mi že zdi, da so današnji otroci precej drugačni, kot smo bili mi. Je pa človek vedno v svojem »zeitgeistu«, tako da je težko oceniti druge generacije. Na splošno bi rekel, da se raven vzpenja, vrhunski rezultati trenutnih generacij so gotovo višji, kakor so bili pred 20 leti. To je plod dobrega šolskega sistema in drugih dejavnikov, tudi splošnega vzpenjanja. Enako je pri športu. Če gledaš košarko danes ali pred 50 leti, je razlika neverjetna. Zdi pa se mi, da smo bili mi, ki smo odraščali v devetdesetih, v takrat novonastali državi precej bolj romantični v odnosu do glasbe. Kot najstnike nas niti slučajno ni zanimal denar ali kariera, ampak samo glasba. Radi smo imeli glasbo, hodili smo na koncerte in poslušali plošče. Dandanes otroci precej bolj zgodaj postanejo obremenjeni s tem, kaj bodo dosegli, kako bodo preživeli. Pri nas je skrb za to, kaj bo, nastopila precej kasneje, šele na koncu študija.
Kako pa to, da ste se odločili za klavir?
Klavir je bil ljubezen na prvi dotik oziroma pogled. Mama je bila pianistka in doma je bil velik klavir, pa tudi sicer sem bil obkrožen z obilico glasbe. Zelo so me privlačile plošče. Dandanes sem zelo netehničen. Sicer sem odvisen od vseh modernih tehnologij, a mi že od začetka delajo ogromno težav. Kot otrok pa sem znal pri štirih letih dati ploščo na gramofon. Mama me je veliko vozila na koncerte. Oče je bil tudi ljubitelj glasbe, je pa bil slikar. Lahko bi rekel, da sem odraščal v umetniškem okolju.
Nikoli vas ni potegnilo v slikarstvo ali kakšen drug inštrument?
V slikarstvom ne, žal nisem podedoval talenta po očetu, vsaj mislim, da ne. V druge inštrumente pa. Kitara je bila moja velika ljubezen v najstništvu, rad sem jo igral. Potem sem jo na neki točki nehal, ker sem ugotovil, da če bi hotel res dobro igrati, bi moral vaditi toliko kot klavir, dan je pa malo prekratek. Zaradi tega me je dolgo bolelo srce. Še zmeraj imam tudi ambicijo, da bi se naučil nekaj tonov pihniti v saksofon. Po mojem je naravno, da te privlačijo različni inštrumenti, po navadi pa en zmaga. Tudi pri multiinštrumentalistih je navadno le eden tisti, ki je njihov dom, če lahko tako rečem.
Se kaj bojite umetne inteligence, glede na to, da že zna tudi skladati?
Mislim, da bi bilo zelo naivno reči, da se je ne. Hkrati je moj občutek, da se nas glasba, ki je ustvarjena s človeškim umom in človeškimi rokami, vsaj zaenkrat dotakne na povsem drugačen način kot nekaj, kar je ustvarjeno z drugimi procesi. Če bereš mislece, ki so bolj pametni od mene, kot je Yuval Noah Harari, so sicer napovedi precej črnoglede. Jaz vseeno upam oziroma hočem verjeti v svetlo verzijo človeške prihodnosti z vsem izzivi, ki jih prinašajo moderne tehnologije.
