Frank Turner je britanski glasbenik, ki je pred dvema desetletjema skočil na sceno s svojevrstnim žanrom akustičnega punka. Njegovi koncerti so živi, nagnečeni, prešvicani in glasni. Na teh dogodkih predvsem ne manjka stagedivinga, skokov nastopajočih in obiskovalcev z odra na dvignjene roke v publiki. Skakalci ali skakalke se ob tem prepustijo skupnosti – ta jih po skoku z odra nosi na rokah in podpira. Neizkušeni bralci, brez skrbi, v zagotovljeni gneči je stvar sorazmerno varna!
V skupnosti, kot je punkovska, je varnost vedno igrala osrednjo vlogo. Spomnim se Turnerjevega prvega koncerta pri nas, ko je ob samem začetku publiki razložil pravila igre. »Vsi,« je poudaril, »... se zabavajmo! Vem, da nas bo veliko stagedivalo, zato je pomembno, da med nami vzpostavimo prostor varnosti in zaupanja. To naj še posebej velja, ko govorimo o dekletih. Če si tisti nazadnjaški kreten, ki se je pod oder postavil, da bi situacijo izkoristil za otipavanje punc ...« Turner je bil z besedami neusmiljeno oster: »... se pri priči zafukaj ven. Moji koncerti so varen prostor za vse.« Publika je bila navdušena, prostor varen, skoki v polnem zamahu. Kako prijazno in zdravorazumsko od njega.
Pred osmim marcem, praznikom pravic žensk, se kakopak bolj kot sicer zakopljem v vprašanja o vaši varnosti in mestu, ki ga imate ženske danes v svetu. Iz udobnega fotelja belega moškega srednjih let, z luksuzom nekaj javne prepoznavnosti, s plačo, ki pokrije položnice, koncertne vstopnice in počitnice, je svet videti sorazmerno preprost in zlahka bi brezbrižno zamahnil z roko, češ, naj se same ukvarjajo s tem – ta bitka ni moja. A ženska se ne rodiš, v žensko te naredijo, kot te naredijo v čefurja, migranta, cigana, da si le nekaj njihovega. In vsak, čisto vsak od nas, je kaj od naštetega. Ta bitka je moja in je tvoja.
Priložnosti in prepoznanja žensk je, zahvaljujoč stoletnim bojem, političnim pritiskom in družbenemu organiziranju, res več kot nekoč, a smo kot skupnost daleč od točke, ko bi zaradi domnevno enakih možnosti lahko odložili orožje. Gospodinjstva so povečini še vedno vaša skrb, vzgoja prav tako, manj plačani poklici ostajajo v vaši domeni. Nazadnjaški kreteni, ki iz udobnih izoliranih foteljev govorijo, da je tako bolj naravno, pa se tudi še vedno sprehajajo med nami in se v iskanju priložnosti za kakšen oprijem postavljajo pod odre. In to me vsakega osmega marca prekleto predrami.
Seveda govorim figurativno, teh parterjev je v svetu, biznisu, politiki, kolikor hočeš, a me v razmisleku o videnju ženske res vse bolj motijo tudi pravi odri. S porastom novega vala narodnozabavne glasbe se je vanjo pritlehno prikradla zahrbtna bolezen tlačenja žensk in vaše vrednosti samo in izključno med rjuhe.
Že ob površnem listanju po najbolj odmevnih novodobnih vižah se na primer vprašam, kaj zares fehtajo Fehtarji. Zakaj ansambel Stil čuti, da je skupinsko teženje lokalni »tamali«, ki bo ali ne bo dala in menda dobr vleče, smiseln stik s človekom? In v kateri resničnosti živi človek, menda znani lepotec, ki med plesom na poletnem soncu lahkotno poroča, kako bo svoji sveže bivši težil po telefonu, da mu bo še zadnjič dala, sicer jo bo poslal v pizdo materno?
»Za preprosto in nedolžno ljudsko zabavo gre. Veselice so vendar del naše kulture!« radi utemeljujejo. »Japajade,« odgovarjam, v žensko te naredijo. Kar je posiljevalcu nedolžna zabava, je normalnim razlog za osmi marec.
