Zapis o tem filmu bi morali pričeti nekje drugje. Novokain (dejansko Novocain) je lokalni anestetik, ki se uporablja za omrtvičenje določenega dela telesa, najpogosteje pri zobozdravstvenih posegih. Njegova kemična spojina se imenuje prokain in deluje tako, da blokira prenos bolečinskih signalov v živcih – največkrat se uporablja pri zobozdravniških posegih, seveda.

Verjetno pa se še spomnimo filma z enakim naslovom iz leta 2001, kriminalne črne komedije, v kateri Steve Martin upodobi zobozdravnika Franka Sangsterja. Na prvi pogled živi popolno življenje – ima uspešno kariero, urejeno razmerje in stabilnost. Vse pa se spremeni, ko v njegovo ordinacijo pride skrivnostna pacientka (Helena Bonham Carter), ki ga zapelje in ga hitro zaplete v mrežo laži, kriminala in celo umorov.

Tudi tokratni film Novokain ohranja določene vzporednice s konceptom izgube nadzora, vendar zgodbo popelje v povsem drugo smer. Tokrat spremljamo moškega, ki trpi za redko genetsko motnjo, zaradi katere ne čuti telesne bolečine. Ko po bančnem ropu ugrabijo njegovo dekle (Amber Midthunder), Nate (Jack Quaid) v boju, da bi jo dobil nazaj, svojo nezmožnost čutiti bolečino spremeni v nepričakovano prednost. Režiser filma spretno izkorišča ta element za napete akcijske prizore in psihološko dimenzijo lika, ki se bori z lastno identiteto in človeškimi omejitvami.

Pomembno vlogo v filmu igra tudi glasba, ki jo je ustvaril Andrew Kawczynski, ameriški skladatelj filmske glasbe, producent in elektronski glasbenik. Poleg filmske glasbe je Kawczynski ustvarjal tudi za visoko profilne marketinške kampanje za znamke, kot sta BMW in Apple.

Čeprav film iz leta 2001 in letošnja različica Novokaina nista neposredno povezani, ju druži osrednja ideja o spreminjanju percepcije realnosti – bodisi zaradi anestetika bodisi zaradi nezmožnosti čutiti bolečino. Tako kot lokalni anestetik omrtviči človeško telo, tudi junak filma doživlja svet skozi drugačno prizmo, kar vodi v edinstveno in napeto filmsko izkušnjo.