Včasih me jutro prehiti prezgodaj in me pot iz Murske Sobote v Ljubljano utrudi že na pol poti. Takrat naredim kratek kavni postanek na bencinski črpalki pri Slovenskih Konjicah, da dotočim eliksir v kri in nadaljujem s potrpljenjem po slovenskih cestah. Kmalu bomo spali uro manj, bo pa zato dan daljši, čeprav se muhasto vreme intenzivnih dežnih kapelj že krepko začenja. Nič ne de – zadnja stvar je, da bi si zdaj razbijal glavo zaradi dežnih kapelj in spomladanske utrujenosti, ki pošteno že trka na vrata, kadar si bremen nalagam z vsem zanosom. Zanimiva so življenjska pota, ki navadno človeka tako ali drugače izoblikujejo. Prosto po Kafki: tistega, ki življenje obdari z mnogimi sposobnostmi, tistega najbolj kaznuje.

Še dobro, da lahko v svoji iskrenosti povsem samokritično ocenim, da veliko talentov nimam, a se zavedam, da jih lahko nadomestim s trdim delom in vztrajnostjo. To je nekaj, kar sicer zaznamuje slovenski etos, vendar ta z druge strani trči ob strah, celo blaznost drugega. Bolj kot uspeh privoščimo gorje – in dokler se tega sindroma malomeščanske praznine ne bomo otresli, bomo stopicali na mestu in v polju povprečnosti iskali slovenske presežke. Kar ni le misija nemogoče, temveč ustvarjalni zaton in larpurlartizem v širšem obsegu podalpskega življa. Tole je nastalo v upanju, da se družbenopolitične, medijske, diplomatske in kulturne karte vsaj malo premešajo in poiščejo skupni imenovalec nacionalnih interesov.