Toda – kot vsaka moč – tudi ta ni brez odgovornosti. Pred nekaj večeri sem z bratom povsem naključno zašla v lokal, kjer je potekal večer odprtega mikrofona. Mala improvizirana scena, nasmejani ljudje, lahkotno vzdušje – vse je spominjalo na ameriške sitcom serije iz devetdesetih. Ob pijači sva uživala v nastopih komikov, ki so poskušali osvojiti občinstvo s svojo pristnostjo. In prav prvi nastopajoči je to tudi uspešno storil – bil je preprost, simpatičen in duhovit. Občinstvo se je smejalo, nekateri celo zelo na glas, sproščeno, srčno. Z bratom sva si pomežiknila – ostaneva še malo.
In potem je na oder stopil naslednji. Možakar, morda mojih let ali pa nekaj mlajši, kdo bi vedel. Začel je solidno: nekaj dobrih šal, povezanih z vsakdanjimi tematikami – smeh je še vedno polnil prostor. A nato ... šok. Zašel je v občutljive vode. Začel je govoriti o vojni v Gazi – že sama izbira teme je bila tvegana, a to še ni bilo usodno. Usodna je bila šala na račun palestinskih otrok … Prostor je obstal. Tišina, kakršne ne pozabiš. Ljudje so se začeli spogledovati, nekateri so le gledali v tla, z očmi, ki so iskale točko, kjer bi se lahko skrili pred zadrego. Jaz in brat sva vstala. Brez besed, zgrožena. Na srečo sva že plačala. In šla.
Nisem oseba, ki bi rada delala dramo. Ampak to … to ni bila le slaba šala. To je bila žalitev. To je bil posmeh tisočim otrokom, ki v ruševinah izgubljajo življenja, in to ravno zdaj – v času, ko svet gori. Komik, ki si v tem trenutku drzne norčevati iz trpljenja tistih, ki niti razumeti še ne morejo, kaj se jim dogaja, ni le neroden – je brezčuten. Komedija ima pravico do drznosti. Ima pravico, da provocira. Včasih celo, da boli. Toda kadar se smejimo, bi morali vedeti – komu se smejimo. Če se norčujemo iz nemočnih, iz žrtev, iz tistih, ki krvavijo in umirajo, potem to ni več humor. To je moralni polom. Tisti večer nisem zapustila le lokala, zapustila sem iluzijo, da lahko umetnost brez etike obstane. Ne, ne more. In resnično upam, da česa takega nikoli več ne bom slišala. Ne zato, ker sem občutljiva. Ampak zato, ker sem človek. In v časih, kot so današnji, to ni malo. In to v času, ko bi se morali kot družba jasno in odločno postaviti proti vsem oblikam vojne in nasilja, posamezniki to nedopustno bolečino sprevračajo v poceni šale. To ni le neokusno – to je nečloveško.
Drage bralke, dragi bralci – v času, ko svet preizkuša našo človečnost, vam iz srca želim čim več svetlih trenutkov, topline med ljudmi in predvsem: miru. Tistega pravega, notranjega in skupnega.