V svojem poslu se nenehno srečujem z ljudmi, ki jih večina pozna s televizije, radia, koncertnih odrov ali naslovnic. Glasbeniki, igralci, performerji. Ljudje, ki živijo v svetu, kjer so žarometi del poklica in aplavz hrana za dušo. In čeprav bi lahko rekla, da so v zasebnosti povsem običajni, tega preprosto ne morem reči. Ker niso. In to ni graja – je pač dejstvo. Tudi jaz sem nekonvencionalna. Zavedam se, da nekaterim nisem všeč. Včasih celo slišim, da grem ljudem na živce. In prav tiste – te, ki bi me najraje preskočili – si potem vzamem za »projekt«. Kot da jim moram dokazati, da sem v redu. Da sem Karmen. Malo čudna, včasih neposrečeno neposredna, a pristna. Iskrena. Vedno. In ta iskrenost … ta me pogosto udari v obraz. Ne dobesedno, ampak v posledicah. Poveš nekaj, česar morda ne bi smel. Nekaj, kar je preveč. In potem se kolo zavrti — odnosi se zlomijo, tišine postanejo dolge in včasih iz njih ni več poti nazaj. Ampak vseeno – še vedno raje živim s posledicami iskrenosti kot z dolgoročnimi posledicami zamolčanih misli. Komiki so pacienti, pravi Tin Vodopivec. Jaz bi rekla – vsi mi, ki smo v tem norem, razsutem, a hkrati čarobnem svetu šovbiznisa, smo malo pacienti. Ampak taki, ki jih ni mogoče ne imeti rad. Tudi zato, ker v vsem tem kaosu nosimo nekaj človeškega, nežnega, ranljivega.
Prejšnji petek sem imela na urniku intervju z Matjažem Jelenom, pevcem skupine Šank Rock. Ena tistih skupin, ki v meni prebujajo nostalgične občutke, saj sem jo poslušala že kot najstnica. In ker imam privilegij, da si včasih lahko privoščim, da posel izpeljem po svoje, sem intervju organizirala kar ob morju. V petek zvečer, v lokalu tik ob vodi. Sanjski scenarij, ki pa je bil popolnoma resničen. Z Matjažem je prišla tudi Živa – energična, nasmejana, barvita. Živa skrbi za marketing in stike z javnostjo številnih slovenskih glasbenih skupin, med drugim tudi za Šank Rock. Ona je tista vrsta ljudi, s katerimi je užitek delati – vse teče gladko, profesionalno, a hkrati toplo in človeško. Matjaž je bil – kot vedno – dobre volje. Karizma, ki je ne moreš ponarediti. Tisti pravi rockerski duh, ki ni le poza, ampak način razmišljanja. V njem je nekaj nalezljive pozitivnosti, kar ga dela drugačnega. Všeč mi je, da ni nikoli vzvišen, čeprav bi si glede na kilometrino to mirno lahko privoščil. Poznam ga že dolgo. Če me spomin ne vara, sem ga prvič srečala kot 17-letna novinarka Mladega vala na Radiu Koper. Bila sem polna idej, željna dokazovanja, verjela sem, da lahko z mikrofonom spreminjam svet. On pa že takrat – poln energije, nasmejan, odprt. In veste, kaj? Ko sva sedela ob morju ta petek in se pogovarjala o življenju, glasbi, ljudeh, sem za trenutek spet začutila tisto 17-letno verzijo sebe. In imela sem občutek, da tudi on ni prav veliko drugačen kot takrat.
Nekatere duše pač ne postanejo stare. Samo zrelejše. In morda je to tisto, kar nas vse povezuje – nas, malo drugačne. Tiste, ki ne sledimo klasičnim potem. Ki delamo ob petkih zvečer, ker to ni le služba, ampak način življenja. Ki v vsakem projektu iščemo nekaj osebnega. In ki se kljub vsem padcem, razočaranjem in konfliktnim situacijam še vedno vračamo k ljudem. Ker verjamemo, da v tej zmešnjavi iskrenosti, kreativnosti in norosti še vedno obstaja čar.