Ja. To sem jaz. Vedno sem bila taka. Ko nekaj začutim, hočem to izpeljati do konca. Takoj. In če stvari ne tečejo, kot sem si zamislila, postanem nestrpna. Morda celo tečna – kot bi kdo rekel. No, ne morda. Sem. Ampak, a veste kaj? Ni mi žal. Vem, da pritiskam, ‘najedam’ ... Vem, da včasih koga spravim ob živce. Vem tudi, da v tem trenutku, ko to pišem, najbrž že kdo zavija z očmi, ko prebira moj mail, ki sem ga poslala, tik preden sem se lotila uvodnika. Ampak jaz sem pač jaz. In ja – včasih grem komu na živce. Tudi meni je včasih težko prenašati samo sebe. Ampak učim se. Vsak dan si govorim: Karmen, zadihaj. Umiri se. Zaupaj. Ni ti treba vsega sama. Ni treba, da je vse takoj. In včasih bi res morala samo ustaviti – sebe. Ne svet, ne projekte, ne druge – sebe. Se pogledati v srce, ne v urnik. Ker življenje hiti brez nas. Ker ga ne bomo ujeli, pa naj tečemo še tako hitro. In ker nikoli, res nikoli ne vemo, kaj za vraga nas čaka za naslednjim ovinkom. Ta teden sem namreč mamo peljala na preventivni pregled na Onkološki Inštitut. Vem, kako tam boli. Že vonj po bolnišnici nosi v sebi spomine, skrbi, diagnoze, strahove. A tokrat je bilo še huje. Prizor, ki sem mu bila priča, me je zadel v srce. V čakalnico, polno ljudi, je stopil policist. Za njim mlad moški, vklenjen v lisice. Z očmi v tla, tiho, kot da nosi ves svet na hrbtu. Za njim še en policist. Fant se je le naslonil na zid. Poln bolečine. In tišine. Niti trenutka upora, niti iskrice v očeh. Samo težka, tiha prisotnost. Kot da že dolgo ne čaka več ničesar. Nihče od nas ne ve, kaj se skriva v njem, kaj nosi s sabo, zakaj je storil, kar je storil. In nihče ne ve, kaj bomo jutri nosili mi. Torej ne vem, kaj je ta človek naredil. Mogoče nekaj res groznega. A v tistem trenutku ni bilo pomembno. Bilo je nečloveško. Ne zato, ker je imel lisice – verjamem, da jih mora imeti. Ampak zato, ker smo ga razkazovali. Ker je moral svojo človeško bolečino razgrniti pred polno čakalnico drugih ljudi, vsak s svojo bolečino, kot v kakšnem srednjeveškem prizoru sramotenja. Kot da si zasluži biti viden le kot obsodba – ne kot oseba. Tudi policista sta bila videti v stiski. Morda sta poznala njegovo zgodbo. Morda sta vedela, da ga čaka še ena obsodba – tista, ki se ne meri v letih zapora, ampak v mesecih boja za preživetje. Vprašala sem se: Kam smo prišli? Zakaj me je to tako močno pretreslo? Ker postajamo roboti. Ker ne čutimo več. Ker se ukvarjamo samo še sami s seboj. Kot da nismo več iz mesa in krvi, ampak iz algoritmov in hitrih odločitev. Kot umetna inteligenca, ki se zdaj tako hitro širi – a je prav v tej hitrosti tudi nevarnost, da pozabimo, da smo ljudje. Da čutimo. Da gledamo druge. Da nas zanima, kako je nekomu ob nas. Ne zato, ker moramo, ampak ker je to človeško. In jaz, ki vedno hitim in vedno rinem naprej, sem tisti dan obstala. Zazrla sem se v človeka v lisicah in si rekla: Karmen, zadihaj. Ne beži naprej. Oglej si svet, kot je. Boli? Ja. Ampak le tako ostaneš človek.