Mozaiki, pridih stare Mezopotamije, kjer so že pred petimi tisočletji iz barvitih kamnov začeli sestavljati slike, zgodbe. Zapisovati življenje. Barva globoko modrega lapisa je v perzijski kulturi barva nebes. Tam nekje, kjer se srečata morje in nebo. Črne pojave se v ritmu nežnega vetra premikajo po belem pročelju. Brez obrazov, brez imen. Lesketajoče se kupole, vseh odtenkov modre in zelene se kopljejo v soncu. Visoko v zrak se dvigajo minareti, skrbno oviti v mozaike. Sveto mesto Kom.
Pred leti sem ga imela priložnost obiskati, zakrita od glave do pet, kot je zapovedano v mestu, ki je dom šiitskih teokratov, ajatol, mož s turbani na glavah, ki ne marajo barv. Niti modrega lapisa. Ženske so ovite v črne ponjave, imenovane čador. Za njimi skrivajo vrat, brado, včasih tudi usta. Oči so žive, povedo veliko. Strah, negotovost, hrepenenje. Čador je pokrivalo vernih in revnih. Moderna dekleta nosijo tunike, ki jim zakrivajo stegna, včasih kolena. Izpod barvitih šalov se jim vijejo svileni kodri. Tako zadostijo oblastem, ki zahtevajo, da so glave pokrite. Kako in koliko, o tem odloča moralna policija, milica, ki je tam zato, da ženskam greni življenje.
Svobodomiselne intelektualke, kot je Azar Nafisi, avtorica knjige Prebiranje Lolitev v Teheranu, so podpirale revolucijo, ko še niso točno vedele, da bo rodila islamsko republiko. Azar se je do konca upirala mulam in s sedmimi študentkami prebirala prepovedane knjige. Dekleta so se poskušala zateči v svet literature, umetnosti, kjer ljubezen ni bila prepovedana. Kjer je ženskam bilo dovoljeno živeti. Ker si Azar Nafisi po strmoglavljenju režima šaha Pahlavija ni želela nadeti naglavne rute, kar je leta 1979 zapovedal novi vrhovni voditelj ajatola Ruhola Homeini, je izgubila službo predavateljice angleške literature na univerzi v Teheranu. V Iranu, novi islamski republiki, je vztrajala še skoraj dve desetletji, nato pa emigrirala v Združene države Amerike. Tudi večina mojih iranskih prijateljev iz severa Teherana, kjer so za visokimi betonskimi zidovi živeli vzporedno življenje, je odšla. V kleteh je odmeval rock, na strehah je tekla penina.
Ja, tudi to je Iran, kjer so mini krila še posebej kratka. Prepovedana ljubezen, prepovedana svoboda. Mladina si jo je skušala vzeti leta 2009, ko je režim brutalno zatrl tako imenovano Zeleno gibanje. Organizatorji protestov so izginili, za nekaterimi se je v labirintih tajnih služb izgubila vsakršna sled. Leta 2022 je otopelo državo prebudila Mahsa Amin, dekle, ki je umrlo – ki so jo ubili zaradi nekaj kodrov las, ki so se ji izmuznili izpod ležerno nadete naglavne rute. Bila je iskra, ki je zanetila proteste. Združila je lačne hrane in žejne svobode, mladina se je skušala osvoboditi okovja. Vsaj za trenutek je kazalo, da je svoboda na dosegu roke, a naglavna ruta je ostala in je še vedno simbol nadzora, represije. Črnina, z nekaj odtenki sive.
Lapis je v latinščini ne nazadnje le kamen. Možje s turbani na glavah ne vidijo modrine, ne razumejo mozaikov. Bojijo se leska, bojijo se svetlobe, ki bi jih, če bi dovolj močno zasijala, lahko oslepila. Lapis je dragulj.