Ime, ki ni bilo zgolj sinonim za glasbo, ampak za nekaj več. Za drznost. Za čisti, surovi izraz tistega, kar boli, kar gori, kar ljubi, kar razpada – in kar kljub vsemu preživi. Njegova smrt ni bila presenečenje. Nekaj tednov prej je stal na odru in naredil tisto, kar najbolje zna: 'zažgal' vse. Zdi se mi, da smo vsi čutili, da je to konec. Bil je tam – kralj, trpeč, a ponosen, kot bi rekel: »To sem jaz. Vse sem vam dal. Zdaj grem.« Ljudje so jokali, ko so ga gledali in poslušali … Ogromno jih je bilo tam v živo, jaz sem si solze brisala v dnevni sobi … sama, popolnoma sama, s spomini na nekaj, česar nikoli več ne bo. Ozzy je bil del mene, preden sem sploh razumela, kaj pomeni, da te nekaj zadane v jedro. Njegova glasba mi je rezala pot skozi najstniške kaose, prijateljstva, izgube, prva upanja in zadnje iluzije (no, dejansko sem še vedno na tej zadnji točki iluzij). Njegove balade so bile objem, ki ga tu in tam še danes potrebujem. Spominjam se pesmi If I Close My Eyes Forever (Če za vedno zatisnem oči), ki jo je prepeval z izjemno Lito Ford … Žensko, ki bi danes veljala za zelo netipično – brez poudarjenih ličnic, s tankimi, a vseeno zelo zapeljivimi ustnicami in z zadnjico, ki v današnjih časih ne bi prejela niti pol komplimenta ... A takrat – v osemdesetih je bila prava bomba! In zdaj, ko je Ozzy zares dokončno zaprl oči, ta komad zveni še bolj boleče. Ne morem ga poslušati …Vsaj nekaj mesecev ne bo na moji playlisti. Preveč boli … Že samo zavedanje, da bomo vsi nekoč za vedno zatisnili oči … Ampak potem se spomnim na njegove norčije … Na tisto noro, že skoraj preveč resnično resničnostno oddajo, kjer smo prvič gledali rock zvezdo, ki ne zapeljuje občinstva pod odrom, temveč v copatih in halji daje svojim ljubljenčkom brikete – tako nekako domač se mi je zdel. Najbrž ne samo meni, zato je ta šov imel tak uspeh … In tam smo (mi navadni smrtniki) prvič videli, da je Ozzy, princ teme, dejansko kot nekdo od nas. Bil je oče, mož, čuden, zaspan, smešen. In prav zato tako nepozaben. Predvsem smo videli, da ima veliko srce, kar je njegova Sharon vedno ponavljala. In zdaj ga ni več … Čeprav bom zvenela 'malo' patetično, je tu tisti obvezni stavek: ‘Njegova glasba ostaja!’ Prepričana sem, da bo Ozzy čez sto, dvesto ali tristo let pristal med klasiki. Predstavljajte si prihodnost – učenci v učilnicah z lebdečimi zasloni, s slušalkami vgrajenimi neposredno v ušesa, poslušajo 'Crazy Train', medtem ko jim učitelj razlaga: 'Tole je bil Ozzy Osbourne, človek, ki ni sledil smernicam, ampak jih je ustvarjal.' Razen če ... Razen če čez sto let ne bo nikogar, ki bi sploh lahko slišal. Ne morem ignorirati, kar se dogaja na našem planetu. Vojne nas pretresajo. Sovraštvo vre iz vsepovsod. Človečnost umira – počasi, a zanesljivo. Obnašamo se, kot da so stiske, tragedije, nasilne smrti ljudi, ki umirajo v nesmiselnih vojnah in še bolj nesmiselnih napadih za ukradene koščke zemlje, le oddaljeni filmi, ne pa realnost, ki nas vsak trenutek lahko doseže. Vem, zveni paranoično. Apokaliptično. Ampak bodimo iskreni. Ali zares verjamemo, da ta planet lahko prenese še eno stoletje našega tempa? Naše brezbrižnosti? Vojn? Ubijanja? Orožja, ki postaja pametnejše od ljudi, ki ga upravljajo? In če bomo še naprej tako noro drveli, kot zdaj, prihodnje generacije ne bodo razpravljale o tem, ali je Ozzy klasika. Ne. Oni bodo morali začeti znova. Katapultiralo jih bo vsaj 100 let nazaj … uničeno bo vse, izbrisano. Tako, kot že je v nekaterih predelih tega našega  planeta, ki so skorajda zravnani z zemljo … Če bomo šli tako naprej, bo tak cel naš planet … In morda bodo nekega dne otroci, ki bodo hodili po pepelu našega sveta, naleteli na neki star nosilec zvoka. Na praskajočem posnetku se bo zaslišal glas – poseben in veličasten: “Crazy ... but that’s how it goes ...” In ne bodo vedeli, kdo je to. Samo čutili bodo, da je bil.