Kaj vse se je zgodilo na njihovi bogati, več kot štiri desetletja dolgi glasbeni poti, nam je v prijetnem razgovoru tokrat razkril vokalist skupine Marko Vuksanović.
Če se vrnemo čisto na začetek – kakšen je bil prvi občutek, ko ste kot mladi fantje prvič skupaj zaigrali? Ste takrat slutili, da boste pisali glasbeno zgodovino?
Bom uporabil kar svoj verz: »Nobeden ni vedel, kam pripeljejo sanje.« Hoteli smo le delati glasbo, ki nam je bila takrat všeč, kam bo to pripeljalo, nismo razmišljali.
Prihajate iz Nove Gorice, ki se je v tem času precej spremenila, prav tako ni več meja s sosednjo Gorico. Kako gledate na vse te spremembe?
Ni se spremenila samo Nova Gorica, tudi mi smo se. Spremembe prihajajo v večini primerov počasi in se jim neopazno prilagajaš. Seveda je Gorica danes precej drugačno mesto. To, da ni meja, me zelo veseli, a moram iskreno priznati, da je bilo mesto, kot ga poznam iz svoje mladosti, čudovito.
Letos mineva že več kot 40 let od vaše prve plošče in 42 let od ustanovitve. Kaj vas je v vseh teh letih gnalo naprej – tudi v trenutkih, ko je bilo morda najtežje?
Ah, najbrž bo odgovor zelo stereotipen, počneš stvari, ki jih imaš rad, in se ne sprašuješ, ali imajo smisel. Po navadi je tako, da ko se začneš spraševati o smislu svojega početja, početje izgubi smisel. (smeh)
Vaš glasbeni slog je skozi desetletja zorel kot vino. Katera faza vas je najbolj definirala kot glasbene ustvarjalce?
Mislim, da smo tam okrog začetka devetdesetih nekako ukrotili glasbenega konja, na katerem smo jahali. Na začetku smo bili zelo drzni in si upali veliko, mnogokrat tako veliko, da nismo bili razumljeni. A zdaj vidim, da glasba iz naših začetkov doživlja priznavanje in razumevanje. To me seveda zelo veseli. Kot sem dejal, smo potem nekako ukrotili podivjanega glasbenega konja in ga prilagodili razmeram trga.
Mnoge vaše pesmi so postale več kot le hiti. Kako danes gledate na njihovo moč in pomen? Ste kdaj slutili, da bodo nekatere melodije tako trajne?
Vedno seveda upaš, da pesem pusti sledi. Vsak ustvarjalec je srečen, če se mu to zgodi. Nikoli nisem uganil, kaj se bo prijelo in kaj ne. (smeh) Še vedno vem, da meni naše najljubše pesmi ostajajo znane le tistim, ki imajo naše plošče. Tisto, kar ostane, ni odvisno samo od pesmi same, ampak od cele vrste poslovnih dejavnikov, pa predvsem od sreče. Spet se bom citiral: »Pravice ni, lahko pa imaš srečo.«
Vaš novi singel Ti ne veš je svež in aktualen, a hkrati nosi vašo prepoznavno poetiko. Kako nastajajo pesmi danes v primerjavi z nekoč – se je vaš ustvarjalni proces spremenil?
V bistvu se ni nič spremenilo. Včasih najprej nastane osnutek besedila, potem pride glasba, včasih obratno. V glavnem je to igra tenisa, kjer pesem leti od besedilopisca do glasbopisca, dokler oba ne omagata in prepustita žogico bendu, ki jo pravzaprav oblikuje kot žogico.
Na letošnjih Melodijah morja in sonca ste prejeli nagrado MMS legenda? Je to priznanje bolj poklon preteklosti ali spodbuda za prihodnost?
Upam, da oboje. Čeprav – ko začneš dobivati takšne nagrade – ti vedno v podzavesti tli: »Ok, zdaj lahko daš mir. Dalj od tega ne prideš.« A problem je v tem, da ko greš na pot, pravzaprav ne razmišljaš, kam prideš, preprosto ti je všeč pot. Nam je pot še vedno všeč!
Ste eden redkih bendov, ki je uspel preživeti čase nekdanje Jugoslavije in danes digitalne revolucije ... Kako ste v vseh teh obdobjih uspeli ostati zvesti sebi?
To je zelo preprosto: počneš tisto, kar znaš, in se ne sprašuješ o tem, kaj ti bo prineslo. Tako kot v življenju – si, kar si, in upaš, da ti bo usoda prinesla nov dan.
Mimogrede, se spomnite vseh svojih nastopov na tem in drugih festivalih ter seveda tudi na področju nekdanje skupne domovine?
Verjemi, da se je tega že zaradi dolžine trajanja benda veliko nabralo. In posledično je tudi v glavi zmeda s spomini. Sem presrečen za vsak nastop, po katerem imam občutek, da smo s poslušalci delili občutek zadovoljstva.
Če bi morali izbrati en koncert, ki vam je najbolj ostal v spominu – kjer se je »nekaj zgodilo« – kateri je to bil in zakaj?
Oh, to zelo nerad priznam, a še vedno mi je v spominu kot nočna mora ostal koncert, na katerem sem bil kot izvajalec popolna katastrofa. Najbrž si vsak lahko misli, zakaj. Bilo je v drugi polovici osemdesetih. Torej so tudi slabi spomini za nekaj dobri. (smeh)
Vas občinstvo danes dojema drugače kot nekoč? Kakšen je občutek, ko vas poslušajo tako tisti, ki so z vami odrasli, kot mlajša generacija, ki vas morda prvič sliši?
Torej, če bi nas poslušala samo naša generacija, potem najbrž ne bi igrali več v živo. (smeh) Mislim, da so danes poslušalci bolj pozorni na slišano. Če kupiš vstopnico danes, je to posledica tega, da si želiš slišati nekaj, kar poznaš in ti je všeč. Včasih si nekam šel zaradi tega, ker bo tam žur in je bila glasba zgolj ozadje.
Kako pomembna vam je besedilna plat?
To je druga stran istega kovanca. Lahko odgovorim z vprašanjem: ali obstaja pesem, za katero bi rekel, da ti je všeč, a je besedilo totalno zanič?
V štirih desetletjih se je spremenilo marsikaj – tehnologija, glasbeni trendi, občinstvo. Kaj pa se v skupini Avtomobili nikoli ni spremenilo?
Nikoli se ni spremenilo veselje, s katerim ustvarjamo glasbo, na katero smo ponosni!
Kdo so danes vaši glasbeni sopotniki? Obstajajo sodobni izvajalci, domači ali tuji, ki vas navdušujejo ali s katerimi bi z veseljem sodelovali?
Imamo srečo, da vedno lahko sodelujemo z izvajalci, za katere čutimo, da so nam blizu. In hvala bogu je teh res veliko. Žal je čas tisti, ki ne dovoli vsega, kar bi si želel. Ne bom omenjal imen, ker za vsako, ki bi ga izpustil, bi mi bilo zelo žal.
In za konec – ko pogledate nazaj, kaj bi povedali tistim mladim fantom iz osemdesetih, ki so začeli igrati v garaži ali kleti? Bi jim svetovali kaj drugače?
Rekel bi jim, da je kljub vsem bedarijam in napakam vožnja še vedno zelo zabavna in veselja polna!
