Veliki zmagovalec lanskoletnega torontskega filmskega festivala je končno prispel tudi na naša platna. Film, ki je že v tujini požel navdušenje, lahko zdaj očara še domače gledalce. Na Rotten Tomatoes se ponaša z več kot 80 % pozitivnih ocen kritikov. Toda številke so v resnici le bleda senca tistega, kar film v resnici je.
Kritiki so si enotni: to je zgodba, ki presega okvirje žanra in hkrati govori neposredno srcu. Matt Zoller Seitz (RogerEbert.com) je filmu namenil najvišjo oceno – 4 od 4 zvezdic – ter ga opisal kot odličen primer sposobnosti popularnega filma, da spregovori o življenjskih izkušnjah velikega števila gledalcev, ne da bi jih pri tem razvrednotil ali poenostavil.
In zakaj je ta film tako poseben? Kaj pa, če konec sveta ni konec vsega – temveč konec nekoga? Chuckovo življenjeje film, ki se odpira kot kozmična uganka in hkrati kot intimna pesem o življenju. Temelji na kratki zgodbi Stephena Kinga in razpira tri poglavja življenja Charlesa Krantza – človeka, ki ga vsi poznajo le kot Chucka. Njegovo življenje spremljamo v obratnem vrstnem redu: od smrti, ki sovpada s samim zlomom vesolja, pa nazaj skozi desetletja, vse do mladosti.
Tako se pred nami razgrne vizualna freska o smislu bivanja – nežna, čudaška, duhovita in srce parajoče resnična. Na čelu sijajne igralske zasedbe je Tom Hiddleston, čigar interpretacija Chucka združuje krhkost in veličino vsakdanjega človeka. V rokah režiserja Mika Flanagana film postane več kot le adaptacija – je meditacija o minljivosti, o lepoti običajnih trenutkov in o skrivnosti, da smo vsi del nečesa večjega.
Filmsko doživetje zaokrožita glasbenika John Andrew Grush in Taylor Newton Steward, poznana kot brata Newton, dolgoletna Flanaganova sodelavca. Njuna glasba je nežna, a hkrati mogočna – kot srčni utrip, ki bije skozi ves film – in zadnji ton, ki ga slišimo, še dolgo odmeva v nas. To ni le film. To je spomin na to, da življenje – četudi povsem običajno – nikoli ni nepomembno. Vsekakor vredno dobrega premisleka.
