Jaz sem pač tisti tip človeka, ki mu nekateri prazniki nikakor ne zlezejo pod kožo. Ne vem natančno, zakaj, dejstvo pa je, da mi vse, kar je povezano s silvestrovim, navrže precej stresa in nelagodja. Ko se poskušam sprehoditi nazaj po spominu in prešteti svoja silvestrska »rajanja« … se mi zdi, da se je skoraj vedno zgodil kakšen »zaplet«.
Ko sem bila še majhna, je bilo sicer zabavno; bila sem ponosna, ker sem osebno poznala dedka Mraza. Lokalnega seveda – mojega tatu. In to se mi je zdelo nekaj posebnega. Roko na srce, poznam tudi tega iz Ljubljane, zdaj mojega soseda. Prav zdaj, ko pišem te vrstice, se je odpravil na sprevod s celo svojo pisano družbo in dvema prekrasnima lipicancema. No, potem pa so prišla leta, ko se začne tisto nujno vprašanje: »Kam gremo za silvestra?« In vedno je prišlo prezgodaj. Spomnim se nekaterih zelo markantnih preskokov iz enega v drugo leto, ki so me dokončno prepričali, da planov zame pač ne bo. Kot študentka v Trstu sem se denimo s svojo italijansko klapo odpravila v Ljubljano … Tisti večer mi ni bil prav nič prijeten. Zdelo se mi je, da nas vsi gledajo nekoliko postrani, ker s(m)o bili pač glasni Italijani. Jaz pa sem na vsakem koraku razlagala, da sem iz Nove Gorice – ej, govorim slovensko! Snežilo je, meni pa je neka ženska čisto brez razloga zalučala kepo naravnost v obraz. Še polnoč ni bila, ko sem rekla sama sebi: »Ma kaj je z vami?!« in se odpravila nazaj proti hotelu. Naslednjič sem z neko drugo, sicer slovensko družbo privolila v idejo, da gremo v prijetno kočo, nekje med prijetnimi hribčki, ki so se izkazali za gore. »Super bo, prespali bomo tam,« sem si ponavljala. Nihče pa mi ni povedal, da je do tja treba peš vsaj kaka dva kilometra in to po nevarni in zelo strmi poti, da je notri mraz in da do naslednjega dne sploh ne morem nikamor. Oh. Potem je bilo še eno »zanimivo« silvestrovo. Delala sem kot študentka na silvestrskem sejmu v Novi Gorici. Ravno ko sem si rekla, da bo tokrat mogoče res fajn, mi je pod nogo priletela tako imenovana avstrijska petarda. Konec. Domov. Na srečo so bili poškodovani samo moji takrat med nami rockerji izjemno moderni kavbojski škornji, ne pa moja noga. In tako je ta moja (ne)ljubezen do tega večera samo rastla. Večkrat se zavestno izognem gneči, prerivanju in programiranemu veseljačenju. Ena stvar pa mi je vseeno všeč: rada grem v mesto še podnevi. Lani sva s prijateljico Petro šli na kratek sprehod, ki se je začel ob enajstih dopoldne in končal okoli sedmih zvečer. Bilo je lepo. Ljudje so bili bolj umirjeni, jaz pa tudi, ker sem vedela, da bom večer preživela v varnem domu in mi nihče ne bo težil: »Ej, ob 21. uri moramo biti tam, pa potem gremo tja, pa ob 24. uri bomo tu!«
Tega res ne prenesem! In tako bo tudi letos. Čez dan se bom skoraj zagotovo odpravila v mesto (če bo Petra za), srečala kakšnega znanca, znanko, sodelavca, prijatelje … spoznala koga novega, potem pa počasi proti domu. Večer bom (najbrž) preživela tu, v moji ulici, v toplini svojega prepisanega doma, z vsemi, ki bodo zavili k meni, da si povemo kaj lepega … Neplanirano, povsem! Nikogar nisem zares povabila. Prijatelji in znanci dobro vedo, kje sem in kje se vedno najde kaj toplega za pod zob in malo veselja. Morda se bo celo kdo drug spomnil name in me kam povabil … Ne vem … Morda bo kdo potrkal na moja vrata ... tudi ne vem! Skratka – brez planov. To pa tudi zato, ker sem letos spoznala nekaj zelo pomembnega: ne glede na to, kako dobre načrte si narediš, se ti lahko v delčku sekunde porušijo. Zato verjamem, da je za silvestrovo najboljše improvizirati.