Pred nami je film Veličastni Marty (Marty Supreme), drzna, slogovno izrazita zgodba, ki pod režiserskim vodstvom Josha Safdieja in v zvezdniški zasedbi na čelu s Timothéejem Chalametom ter Gwyneth Paltrow prinaša nepozaben vpogled v življenje človeka, ki kljub posmehu in dvomom okolice vztrajno sledi svojim sanjam. To ni le film o talentu, temveč o tem, kako daleč je nekdo pripravljen iti, da bi dosegel veličino – tudi če to pomeni, da izgubi del sebe.
Navdihnjen je z resnično osebnostjo, legendarnim mojstrom namiznega tenisa Martyjem Reismanom, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja postal sinonim za neuklonljivost, ekscentričnost in karizmatično odpadništvo. Njegov filmski alter ego Marty Mauser pooseblja enak uporniški duh: šarmantnega igralca, ki verjame, da je »slog vse« – in da lahko lepota udarca premaga suho športno učinkovitost.
Zgodba je postavljena v glamurozni, vendar tudi grobo realistični New York petdesetih let, mestno okolje, ki je hkrati tempelj umetnikov, avtsajderjev, vizionarjev in oportunistov. Čeprav film ni klasična biografija, z občutkom raziskuje obsedenost s popolnostjo, težo lastne karizme in ceno, ki jo prinaša vztrajanje pri idealu, ki ga razume le njegov nosilec.
Za glasbeno podobo filma poskrbi Daniel Lopatin, širšemu občinstvu znan kot Oneohtrix Point Never (OPN) – eden najbolj samosvojih sodobnih glasbenih producentov, mojster eksperimentalne elektronike, MIDI kompozicije in retrofuturističnih zvočnih tekstur. Tokrat ustvarja partituro, ki se ne trudi preglasiti filma ali mu ukrasti pozornosti, temveč deluje kot subtilni odmev Martyjeve osebnosti. V njegovem zvočnem svetu se prepletajo harmonije, ki spominjajo na Beatle, sintetizatorji, ki bi jih zlahka pripisali Vangelisu, in soulovske melodije, kot bi jih podpisal mladi progresivni Stevie Wonder. Rezultat je glasba, ki je obenem nostalgična in sodobna, razigrana in ranljiva – popoln odsev glavnega junaka, ki nenehno išče ravnotežje med mitom in resničnostjo.
