Nestrpni popotniki, nesrečni turisti. Po treh urah sedenja na sedežu 20C, na letalu, ki ne leti nikamor, snežinke niso več niti malo romantične. Nisem prepričana niti, če so zares bele. Qatar Airways na levi je odletel, Lufthansa na desni tudi. Srbsko družbo so prihranili za konec. Potrebno je samo še staliti led na krilih in gremo. Je rekel pilot tam dve uri nazaj. Zima res kaže zobe. A kljub jasni vremenski napovedi, so v Beogradu strašno presenečeni. Stevardese se čudijo, leteči natakar mi ne privošči še enega mini paketa piškotov. Ne zaleže niti žalosten pogled mojega sina. Svojo porcijo sva že dobila. Stevardesa pravi, da je kolega odrezav, ker ga boli glava. Od dvanajstih je že na nogah. No, jaz sem od sedmih zjutraj, torej celih 12 ur. In mimogrede, njemu tečejo delovne ure, meni tako počasi odžirajo zadnji dan dopusta. Zdaj je že skoraj štiri ure odkar smo se vkrcali. Par potnikov zahteva hrano. Natakar ali stevard pridno prodaja priboljške, čips, sendviče in celo slivovico. V prikladno majhnih flaškah. Ta očitno vsega sitih potnikov ne pomiri. Nekomu prekipi. Ekipa se odloči, da bo postregla piškotke in zatem pridejo še mini sendviči. Niso sicer jedljivi, a cenim gesto. Moj Oskar si zasluži javno pohvalo. Že tri ure bere knjigo o drugi svetovni vojni. Vsake toliko se pozanima, če bomo kdaj vzleteli ali ne? Zdaj je neprijetno že stevardesi, sočutno skomigne z rameni, češ vsi smo v istem čolnu. No, še vedno na letalu. A saga se ni začela v Beogradu, temveč zgodaj zjutraj v Ljubljani. Novoletna sreča je hotela, da se ustavim pred okencem avtoritativne sedeče stevardese. Ni mi prizanesla. Zahtevala je, da tam sredi letališča prepakiram svoj kovček. Češ, da imam dva kilograma preveč, obenem bi jih moj sin lahko imel vsaj še pet. Ampak tako ne gre, vztraja stroga gospa. Očitno delujem kot nekdo, ki še ni bil nikoli na letalu in me o vsem pouči v primernem vojaškem tonu. Spomni me na medicinskega brata, ki je na silvestrsko jutro odločno zakorakal v bolniško sobo in ukazal: “Pet minut imate, pospravite in se pripravite na vizito.” Pomislim, da je morda zgrešil poklic in bi moral biti vojak ali vsaj policist. Sicer, če primerjam mojo današnjo izkušnjo v ekonomskem razredu srbske družbe, je bila tista v naši največji bolnišnici v poslovnem, če ne v prvem razredu. Najprej me je pomirila skrbna infektologinja, nato sem imela priložnost izkusiti domačnost otroške kirurgije. Kjer so kruh z medom postregli tudi ob desetih zvečer. Z našim zdravstvom je res marsikaj narobe, tista sprejemna ambulanta v kontejnerju me je malce pretresla, a s srčnimi ljudmi, ki delajo v njem - in to besedo uporabljam redko in preudarno - gotovo nič. Za adrenalinski šok je poskrbela samo anesteziologinja, ki mojega otroka par minut, zame strašno dolgih minut, ni mogla prebuditi. Enkrat vmes se mi je zdelo, da se mi je ustavilo srce. Da je tista čisto ravna črta na ekranu v bistvu moje srce, ki ne bije. Kajti njegovo je bilo, le da ga naprava ni takoj zaznala. Če je zdravnica bila že malce nervozna, je medicinska sestra mirno rekla: “Poglejte, saj lepo diha.” In, ko me je končno, samo za trenutek pogledal, mi je odleglo. Tako kot takrat, ko sem prvič slišala njegov srčni utrip. In ga še, kot bi bilo včeraj. Bila je odločna konjenica. Srček, ki bije. Otrok, odločen, da pride. Kličem ga iz globokega spanca. Ko me pogleda, je svet popoln. Zoprna stevardesa mi pa že ne bo pokvarila dneva. Torej moram par knjig natovoriti desetletnemu otroku, ki je pred tremi dnevi prišel iz bolnišnice in komaj hodi. Stevardesa seveda to vidi, če le želi, a je očitno ne gane. Obe torbi na koncu nosim sama. Je pa res, da sta enako težki in hvala stevardesi, da misli na moj hrbet. Slab začetek, dober konec, se tolažim. In za kakšno uro se zdi, da bi se lahko celo izšlo. Nato pilot sporoči, da sneži. Še celo uro bomo krožili nad Beogradom čakajoč, da splužijo pristajalno stezo. Presenečena sem sama nad seboj, da me z novico niti malo ne razburi. Zaprem oči in sanjam. V tej fazi so snežinke še vedno romantične. Ura gor ali dol, kosilo v Atenah mi ne uide. To je bilo pred sedmimi urami. V teh sanjah si nisem predstavljala, kako neudoben bo postal sedež 20C, na letalu, ki zdaj končno leti. Če bo sreča na najini strani, bova si nocoj, pa čeprav pozno, privoščila vsaj en giros.